Utrinki 30 let ŠGV

Moji spomini na srednješolska leta, preživeta v Vipavi, postajajo že nostalgična – čez dve leti bo namreč minilo 30 let od vstopa vanjo (!). Nostalgični so predvsem, ker čas zabriše slab(š)e spomine in ohrani dobre. Živo se spominjam, kako težko sem se v začetku odpravil iz Tolmina proti Vipavi, ob koncu štirih let pa sem še težje zapuščal Vipavo – sem namreč predzadnja generacija, ki je še vsa štiri leta preživela v stari stavbi, kjer je bil le po en oddelek na letnik – skupaj okoli 110 dijakov – in smo se tako vsi poznali med sabo, kar seveda ustvari še večji občutek domačnosti. V zelo prijetnem spominu mi ostaja odprt in iskren odnos med dijaki in učitelji (posebej se še vedno spominjam zame takrat zelo nenavadnega vikanja profesorja fizike, sedanjega ravnatelja Vladimirja Anžela). Spominjam se naše telovadbe, ki je potekala v kleti ali na prostem, ker pač telovadnice nismo imeli (takrat se mi je to seveda zdela velika pomanjkljivost), pa popoldanske košarke z drugimi gojenci doma. Prav posebej prijetno pa mi je pri srcu, ko se spomnim našega izleta (mislim, da v 3. letniku) v Rim z Janezom Vodičarjem, profesorjem filozofije – kako živo in zanimivo nam je znal približati večno mesto! V srednji šoli se je tudi rodila ljubezen do petja, posebej moškega, ki traja še danes in mi je dala ogromno lepih doživetij in spominov. Še(le) sedaj spoznavam, kolikšno širino mi je dala ta gimnazija, posebej glede osnovnega poznavanja krščanstva in katolištva, saj spoznavam, da imajo moji vrstniki tega bistveno manj. Latinske pregovore pa še sedaj uporabljam pri vzgoji svojih hčerk – posebej tistega »Quod licet Iovi, non licet bovi« .

Po srednji šoli sem nadaljeval svojo pot v Ljubljani, na fakulteti za matematiko in fiziko,

smer fizika. Študij sem uspešno zaključil in se kar kmalu preselil nazaj v domače kraje, kjer sedaj

delam kot vodja zagotavljanja kakovosti v (velikoserijskih) proizvodnih procesih v Tolminu.

Miha Mežnar, maturiral 1998


“Bistvo je očem nevidno.”

V naših letih na ŠGV, ko je ta imela še po en razred na letnik, je vsaka generacija v 3. letniku dobila nalogo priprave gledališke igre, ki smo jo potem odigrali tako za šolsko kot za širšo javnost. V našem primeru smo uprizorili Malega princa. Zagotovo je to bila bogata izkušnja, ki je dodatno okrepila nevidne vezi med sošolci in sošolkami, hkrati pa nam v spomin vtisnila nekatere večno aktualne misli iz kultnega dela francoskega pisatelja. Podobno povezovalno preizkušnjo nam je nato v 4. letniku predstavljala skrb za glasilo Iskre.

Po gimnaziji sem postal diplomiran sociolog kulture in novinar (FF in FDV UL), sedaj sem odgovorni urednik Slovenske tiskovne agencije (STA).

Aljoša Rehar, maturiral 1998


Težko je na kratko zapisati karkoli o ŠGV, saj dijaška leta obsegajo pomemben del mladostniškega življenja. Ostalo je veliko vtisov in spominov, ki segajo od prvega stika z gimnazijo dalje. Spominjam se topline, ki sem jo začutila ob vstopu v samo stavbo, prijetnega občutka sprejetosti, zaradi česar sem potem vpisala na ŠGV. Pa vse do zadnjega pozdrava z občutkom olajšanja ob uspehu z maturitetnim spričevalom v roki, že v novi šolski stavbi. Predvsem pa mi je ostala v spominu pristnost in iskrenost odnosov na sami šoli, kjer so se razvila številna dolgotrajna prijateljstva, saj se s sošolci še danes srečujemo na dve do tri leta.

Postala sem profesorica zgodovine in teologije, skupaj s sošolcem Urošem sva starša 7 otrok (od teh sta dva dijaka ŠGV). Sem tudi zborovodkinja, katehistinja in podjetnica.

Tatjana Lutar, maturirala 1999


Bil je lep spomladanski dan, ravno je cvetela lipa in opojen vonj iz košatega drevoreda se je vpil v vse pore in skalne razpoke Vipave. Pod sedanjim dijaškim domom, takrat še izključno prebivališčem za fante, je šumel izvir Vipave. Starša sta me pripeljala iz Kranja na razgovor pred vpisom na Škofijsko gimnazijo Vipava k ravnatelju, g. Vinku Lapajne. Hodnik pri vhodu je krasil bogat filodendron, ki je rasel vse pod strop in v sicer prazen pravokotni hodnik vdihnil življenje.
Gospoda Vinka se vedno spominjam po njegovem toplem nasmehu in nepozabnem sprejemu. »Ker ste prišli od daleč, ste verjetno lačni«. In že je bil pred nami cel šarkelj. Niti malo nisem še slutil, da tu ne izvira samo Vipava in brije burja, ampak se kalita tudi človeška toplina in modrost – in da se bo tu kalil tudi moj življenjski temelj.

Za lastno prepoznavnost sem poskrbel že na spoznavnem vikendu pred pričetkom šolskega leta. Nekaj posebnosti je bilo na račun dejstva, da sem bil iz Gorenjske, več pa na račun karakterja. Takrat so bili z nami g. Vinko Lapajne, g. Andrej Vovk in g. Stanko Fajdiga. Vsak od bodočih dijakov se je predstavil, jaz pa sem povrh dobil vprašanje, zakaj sem prišel v Vipavo. Kot odgovor sem povedal vic o »govorni napaki Primork«. No, vic je bil iskreno nepremišljen, kajti če bi se zavedal, da pred menoj sedijo trije duhovniki v civilu, ne vem, ali bi imel pogum, da ga povem. Je bil pa razlog za smeh, malo presenečenja, predvsem pa lep spomin na uvod v novo življenjsko poglavje.
              Življenje v Vipavi delim na dve obdobji. Prvi dve leti sta bili leti spoznavanja, izzivov, morja razburkanih čustev, uporništva, nepoznanega števila opominov in ukorov. Zadnji leti sta bili leti spoznanj, »umirjanja«, ozaveščanja, spoznavanja, brez ukorov, opominov … Brez skrbi, draga bralka ali bralec, kakšen kreativen vpis v šolski dnevnik se je vseeno našel.
              Ravnatelj g. Vladimir Anžel me je ob priložnosti povprašal, od kod taka osebnostna sprememba. Moj takratni odgovor, da na račun izkušnje delovnega tabora v Bosni, je bolj površinski. Sedaj lahko zagotovo trdim, da na račun celostne izkušnje bivanja v Vipavi. Najprej bivanje v Dijaškem domu pod vodstvom g. Stanka Fajdige, kar je bila svojevrstna izkušnja in temelj osamosvajanja. In na drugem mestu na račun gimnazije, ki je že takrat omogočala dijakom več kot druge srednje šole s svojo »dodano vrednostjo«, širših vsebin in dodatnih interesnih dejavnosti.

Preobrazba gre tudi na račun prof. Suzane Kugonič, ki je opazila moj športni talent, mi dala priložnost, da okusim preseganje sebe in uspeh skozi šport ter pridobim neprecenljive vrednote športa.
              Preobrat se je na koncu zgodil predvsem iz naveličanosti po dveh letih velikega nezadovoljstva s samim sabo, nekvalitetnih odnosov, neprijetnosti in posledično spoznanju, da se s sodelovanjem in zaupanjem doseže več kot s »samosvojim izpostavljanjem«. Pot do sprememb je bila pot lastne preobrazbe.

Nenazadnje sem bil na ta račun v četrtem letniku predstavnik dijakov v šolskem zboru, predsednik razreda, fotokronik, prvi molivec v dijaškem domu, izpeljani so bili prvi plesi, hodil sem k pevskim vajam, treniral atletiko … Praktično skoraj vse, kar je bilo takrat možno voditi ali česar se je bilo mogoče udeleževati.

Učitelja ne moti, če dijak ne zmore. Boli, če ve, da je sposoben in svojih možnosti, talentov in znanja ne izkoristi, se jih ne zaveda, jih ne živi. Tu mi je vsekakor bilo vdihnjeno Življenje. Zato iskreno gojim poseben spomin na Vipavo, učiteljski zbor, potrpežljivost razredničarke, prof. Sonje Černigoj. Vse vas gojim v posebnem spominu. Če mi naklonijo še kdaj »vrstico«, z veseljem podelim kakšen spomin na vas, Vipavo, iskre – tiste skrite, navihane kot tiste literarno talentirane.

Srečno!

Študiral: Fakulteta za šport, prejemnik fakultetne Prešernove nagrade za diplomsko delo.
Avtor dokumentarno-igranega filma Nevidni, nominiran za Viktorja za dokumentarno oddajo 2012.
Delo: Osebni trener in prehranski svetovalec, lastno podjetje, TV-voditelj na RTV Slovenija v oddajah Najboljša podjetniška ideja, Šport in Špas, Žogarija …
Zasebno: Oče, športnik, ljubiteljsko v filmski produkciji in televizijski igri, zbiratelj, ljubitelj narave, prostovoljec v nevladnem sektorju …

Aleš Košir, maturiral 2002


Sem sestra Marija Terezija Deteta Jezusa in Božje Ljubezni v redu karmeličank. Škofijsko gimnazijo v Vipavi sem obiskovala kot Mirjam Kavčič. V Vipavo sem prišla po Božji previdnosti, saj sama niti v sanjah nisem mislila na to. Po končani OŠ sem se vpisala na ŠKG v Ljubljani, kjer pa nisem bila sprejeta in sem se vpisala na ŠGV z namenom, da se prepišem na gimnazijo v domačem kraju – Tolminu. A Duh veje, kjer hoče in kakor hoče. Ker še ni bilo internata za dekleta, so mi za vsa štiri leta »zrihtali« stanovanje pri šolskih sestrah v Ajdovščini.

Na Vipavo imam zelo lepe spomine. Prvo leto smo hodili še v stare prostore in je bilo tako domače med tistimi ozkimi uličicami … Tudi se ni nihče jezil, če smo sedeli na okenskih policah, ker so tako in tako bile stare … Sledila je selitev. Večji prostor, kapela … A ta zunanji okvir je le senca tega, kar mi je ostalo v spominu.  Ostale so mi prijateljske vezi s sošolci, ki smo jih gojili tudi v Ljubljani, ko smo izbrali vsak svoj študij (in ki so se na zunaj pretrgale z vstopom v samostan), duhovni vikendi, ko smo se zelo povezali med sabo, naučila sem se štopati itd. Med drugim sem tudi profesorje in profesorice  »uporabila« za taxi do Ajdovščine in neizbrisno se mi je vpisala v srce ta dobrota, ki jo znaš ceniti šele potem …

Ko sem šla v Vipavo, je bilo prvo vprašanje: »A potem boš šla pa za nuno?« In vsem po vrsti sem morala razlagati, da jaz že ne grem za nuno. Med tednom nisem šla k maši, da ja ne bodo rekli, da grem za nuno. Moram pa priznati, da sem duhovnost Karmela spontano živela, odkar vem zase. Biti v Božji bližini, zavedati se Božjega pogleda, hoditi v šolo s Svetim Duhom, še posebno ko smo pisali kontrolne ali imeli spraševanje, to je bilo zame povsem samoumevno. In če bi mi kdo rekel, da sem pobožna, bi ga le debelo gledala, ker sem vsak dan zmolila le eno desetko; konec OŠ sem namreč postala članica Živega rožnega venca v naši župniji.

V Ljubljani  sem študirala in začela obiskovati Abram pod vodstvom skupnosti  Emanuel. Tam sem se odprla Božji Ljubezni in sprejela možnost, da me Bog kliče. Sem se prav odločila? Ne vem. Vem le to, da želim biti Jezusova, da imam rada nebeškega Očeta in želim nekoč priti v nebesa, kjer bom gledala in uživala tega Boga, ki je sama Ljubezen. In molim, da bi Jezus obudil srca, ki bi Ga sprejela in ljubila.

Mirjam Kavčič ‐ s. Terezija, maturirala 2002


Škofijsko gimnazijo v Vipavi sem obiskoval, ko so se šele dobro pojavili mobilni telefoni in se je z njimi dalo poslati sporočilo in telefonirati. Dijaki drugih gimnazij so nas imeli za »tiste ta pridne«. V dijaškem domu smo odmore, ki nam jih je odmeril Vivaldi (= njegova glasba na internem zvočniku), radi preživeli ob igranju taroka, naslanjanju na radiatorje, podtikanju kobilic v peresnice sošolkam …

Škofijska gimnazija v Vipavi mi ostaja v spominu tudi po profesorjih; nekateri so nam zgodovino risali na table, drugi so nam razlagali fiziko s pomočjo Pigmejcev, vseh pa smo si lahko privoščili ob miklavževanju. Kot maturanti smo odhajali iz gimnazije z željo spreminjati svet, vsak na področju, ki si ga je izbral – tako sem si izbral, da bom postal kipar. Verjamem, da bodo tudi v prihodnje gojenci Škofijske gimnazije v Vipavi aktivni ustvarjalci slovenske realnosti.

Trenutno delujem kot kustus v galeriji Fortunata Berganta v Ljubljani, po naročilu pa portretiram znane Slovence za javne spomenike – tako sem portretiral med drugim tudi ustanovitelja Škofijske gimnazije, gospoda Metoda Piriha.

Lan Seušek, maturiral 2006


Rektor v času mojega šolanja na ŠGV je po nekem incidentu dejal po zvočniku, da ga ne moti navihanost, ga pa pobalinstvo. V paralelki A smo vsa štiri leta neutrudno iskali mejo med njima, jo večkrat prestopili – bodisi nenamerno ali kako drugače. Vmes so nam uspele profesorice in profesorji vcepiti še kaj znanja in delovnih navad. In so spregledali, pa potrpeli, pa ignorirali, pa odpustili. Ker oni so že vedeli o nas, česar mi še nismo – da smo mladostniki, »frišno« iz otroških let, ki smo samo poskušali razumeti, kdo smo in kam spadamo.

Najprej sem študiral za univerzitetnega diplomiranega inženirja na Fakulteti za Elektrotehniko na Univerzi v Ljubljani, kasneje pa doktoriral na Fakulteti za elektrotehniko Tehniške Univerze na Dunaju. Na kratko, sem elektro inženir.

Kaj sedaj počnem? AVO-ADAM, odcepljeno podjetje CERN-a, razvija protonski pospeševalnik za namene natančnejšega obsevanja rakavih tumorjev. Naša ekipa je zadolžena za kontrolni sistem celotne naprave – cilj je, da vsi podsistemi v pospeševalniku delujejo kot celota. V prostem času igram irsko glasbo s prijatelji ali pa tečem.

Kaj me izpolnjuje? Upanje, da bo rezultat mojega dela imel vsaj minimalno pozitiven doprinos. Vikend izleti v hribe. Omogočiti hčerkama dvojezičnost. Slovenska pesem štiriglasno. Žlikrofi pri starših.

Matevž Červ, maturiral 2006


V srednji sem se naučila pravega tajminga. Eno je ta časovna uskladitev testov, spraševanj, prostega časa, učenja in divjosti, ampak še bolj pa je tajming pomemben pri vprašanjih srčne narave. Oni dan sem z Urbanom (ne poznate ga, ni hodil na ŠGV) govorila o tem, da sem med korono imela en flash, zakaj nisem na koncu pristala z enim tipom, v katerega sem bila zaljubljena v tretjem letniku. A ne, menda sem bila takrat v drugem. No, saj ni važno. Bila je tista klasična zgodba, najprej je bil zaljubljen en, potem drugi, nikoli oba hkrati, potem pa je on bil z drugo, jaz pa ful nesrečna (pisanje ljubezenskih pesmi pa te scene). Mislim, saj zdaj, ko je časa brez časa (torej korone) konec, mi je jasno, da on ni in ne bo ljubezen mojega življenja (verjetno ne samo zato, ker tajming ni bil pravi, čeprav … kdo ve?). V srednji se pač zaljubljenosti mene do njega (več njih) in njega (nemara več njih?) do mene niso časovno uskladile, kar bi lahko dojemala kot tragično, ampak ni! Je le zelo pomembna lekcija srednje šole: ko se zaljubiš, je najbolje proaktivno pristopiti do problematike. Tako kot z učenjem za test ne čakaš do zadnjega dne (ampak se učimo sproti, a ne?), tako tudi takoj poveš, da si zaljubljen, in ne čakaš, da gre simpatija s srednje na faks. Mislim, da je to glavna stvar, ki sem se je naučila v srednji: povedati, ko si zaljubljen. OK, saj je bilo tudi veliko drugih reči: deklinacija latinskih samostalnikov, temperaturni raztezek pa razmnoževanje gliv, ampak to sem večinoma pozabila. Tajming v ljubezni pa tudi po zaslugi izkušenj iz gimnazijskih časov kar dobro obvladam.

P. Š. in A. M., če sta za kavo, me kaj pokličita …

Tajda Logar, maturirala 2006

Univ. dipl. prav., trenutno zaposlena na Društvu za nenasilno komunikacijo


Hvala ŠGV!

Ob misli na ŠGV se mi pred očmi najprej zvrstijo številni obrazi: dijakov, s katerimi smo skupaj gulili šolske klopi, načrtovali številne dogodke, ušpičili kakšno neumnost in z nekaterimi spletli tako močna prijateljstva, da še po sedmih letih od mature skoraj ne mine dan, da si ne bi izmenjali vsaj kakšnega sporočila; profesorjev, strokovnjakov na svojih področjih, ki so se na vso moč trudili, da bi v nas vzbudili vsaj malo zanimanja za snov in da bi nam čim več znanja ostalo v naših raztresenih, pubertetniških glavah – te so se namesto s snovjo pogosto ukvarjale z vsem drugim; čistilk, kuharic, hišnika, tajnic, s katerimi smo si izmenjali marsikatero prijazno besedo.

Za obrazi se začne odvijati film neštetih prijetnih in včasih tudi malo manj prijetnih dogodkov. Brez pomena bi bilo tu naštevati vse neumnosti, ki smo jih ušpičili, ker je to nekaj običajnega za mladino, polno hormonov. Moja gimnazijska leta je poleg rednega pouka močno zapolnjevalo aktivno ljubiteljsko ukvarjanje z glasbo. Že ob koncu prvega letnika sem na pobudo gospoda ravnatelja Vladimirja Anžela oblikoval sprva fantovski oktet 1. letnika, katerega namen je bil zapeti pri sveti maši na praznik sv. Rešnjega telesa, saj smo bili takrat ravno na končni ekskurziji, po vrnitvi pa je oktet prerastel v zbor, ki je združeval dijake vseh štirih letnikov, in prvič smo nastopili prav na zaključni prireditvi pred natanko desetimi leti.

Ko sedaj gledam nazaj, se čudim, kakšno samozavest sem moral imeti, da sem se spustil v to, kako sem, 16-letnik, uspel pridobiti avtoriteto pri dijakih višjih letnikov, da je na koncu nastal zadovoljiv rezultat. Poleg fantovskega zbora sem kasneje priložnostno vodil še mešani pevski zbor in v 3. letniku smo dijaki sami organizirali dobrodelni koncert Burja dobrote, na katerem  smo nastopili v različnih zasedbah. S fantovskim zborom smo se redno udeleževali tudi revije otroških in mladinskih zborov Naša pomlad in nastopali na koncertu, ki smo ga vsako leto pripravili skupaj z ostalimi tremi katoliškimi gimnazijami.

Mogoče se ob prebiranju tega sestavka komu utrne misel: »Ta se pa samo hvali.« Naj ta stavek spremenim v »Ta pa samo hvali.«. Beseda hvala je daleč premalo, za to, kar sem osebno prejel prav na način, da mi je bilo omogočeno vodenje pevskih zborov. S tem se je oblikovala moja osebnost, krepil sem organizacijske, komunikacijske in vodstvene sposobnosti, občutek za sočloveka, kar mi je kasneje prišlo zelo prav, in kot trenutno kaže, mi še velikokrat bo. To naj bo v spodbudo najprej dijakom, ki naj vas ne bo strah prevzeti pobude in biti aktivni, in profesorjem, da bi dijake podpirali pri njihovi samoiniciativnosti in odgovornosti, saj jim boste tako za življenje dali veliko več, kot samo s tistim, kar boste napisali na tablo in preverjali pri spraševanju in pisanju testov.

Sicer sem diplomirani inženir agronomije (UN) in absolvent magistrskega študija ekonomike naravnih virov, zaposlen v Trsničarski zadrugi Vrhpolje.

Matej Marc, maturiral 2015


Ob zaključku gimnazijskega obdobja in mature sem za neko priložnost napisala nekaj besed o svojih spominih na dijaško življenje tekom šolanja na ŠGV. Takrat sem obljubila, da se bom, vsakič, ko se bom vračala v okolico tiste rumeno-oranžno-rožnate stavbe, z veseljem in nostalgijo spomnila vseh lepih trenutkov, ki so se mi zgodili v obdobju gimnazijskih let.

In čisto vsakič se.

Spomnim se pogovorov, smejanja in druženja s sošolci, s katerimi smo stkali trdne prijateljske vezi in se vedno radi vidimo ter objamemo.

Spomnim se modrih nasvetov in šal, ki so jih z nami delili profesorji.

Spomnim se vseh dogodkov, proslav, nastopov in iskraških sestankovanj ob »čokolatinih« in tarnanju.

Spomnim se snemanj posnetkov za miklavževanja, pisanja veznih tekstov za razne dogodke in razrednih fotografiranj.

Zdaj, ko je vse že za mano, se rada spomnim tudi pisanja testov, trepetanja pred spraševanji in vračanjem ocen. Tudi to je namreč del tistega obdobja in naredi izkušnjo gimnazije svojstveno, čudovito in nepozabno.

Zares sem vesela in ponosna, da sem del tridesetletne zgodovine Škofijske gimnazije Vipava in sem, tako kot je šola meni, tudi jaz njej pustila del sebe.

Zaključujem študij na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo na UL in nameravam nadaljevati v tej smeri v prihodnjih mesecih v tujini.

Tinkara Božič, maturirala 2019


Spomini srednješolskih let na Škofijski so zagotovo shranjeni na posebnem mestu v mojem srcu. Ni bilo vedno enostavno, vendar smo se s sošolci znašli in premagali vse ovire – predvsem za pripravo miklavževanja.

Takega kaosa nisem še doživela, me pa trebuh še vedno boli od smeha, ko pomislim na vse vragolije v zakulisju. Od našega letnika se je pričakovalo miklavževanje brez videov, kar nam ni preveč dišalo. Hoteli smo pripraviti nekaj, kar si bodo vse generacije zapomnile. Imeli smo visoka pričakovanja in po dolgih urah zanimivega brainstorminga sedmih ljudi smo pristali na ŠGV-muzikalu. Seveda je bilo veliko dijakom nerodno nastopati, a z intenzivnim prepričevanjem smo iz množice povlekli heroje, ki so igrali naše profesorje v obupanem reševanju eAsistenta. Ne glede na vsa pritoževanja o zahtevnosti glasbenih točk in previsokih pričakovanjih so se vsi (na)učili svoj del predstave. Seveda ni potekalo vse gladko, saj smo se večino muzikala navadili in ga združili skupaj par ur pred nastopom. Gosti so začeli prihajati v telovadnico, nas pa so vrgli z odra v zakulisje. Vsi prestrašeni, ker niti enkrat nismo v celoti prišli skozi celotno predstavo, smo zmolili za srečo in šli na oder. Med nastopom na odru se je npr. za odrom naslednji nastopajoči prvič v življenju učil besedilo svoje točke. Kljub vsem dilemam je naš muzikal postal prava bomba. Gledalci so bili navdušeni in so uživali od začetka do konca, mi pa smo se samo smejali in čudili, kako dobro nam gre.

Nikoli ne dvomite v moč improvizacije, pridobljene na ŠGV med pisanjem esejev pri slovenščini!

Pravkar končala drugi letnik študija Computer animation art and design na univrzi Bournemouth, Velika Britanija

Flora Hodak, maturirala 2020

Prihajajoči dogodki

Sveta maša ob godu

V ponedeljek, 27. maja, bomo ob 10.00 obhajali sveto mašo ob godu blaženega Alojzija Grozdeta.

Matura SLO

V sredo, 29. maja, bo za dijake 4. letnika potekala matura iz slovenščine.

Večdnevna ekskurzija

Od srede, 29. maja, do sobote, 1. junija, bosta za dijake 1. in 3. letnika potekali večdnevni ekskurziji: prvoletniki se 

Matura PSI

V četrtek, 30. maja, bo za dijake 4. letnika potekala matura iz psihologije.

Sveto rešnje telo in kri

V četrtek, 30. maja, bomo obeležili krščanski praznik Svetega rešnjega telesa in krvi s sveto mašo, ki bo ob 9.30