Konec septembra 2025 sem se v Portu udeležila strukturiranega tečaja z naslovom “There is no planet B”, na katerem sem se usposabljala na temo trajnostnega razvoja. Ena izmed osrednjih perečih problematik tečaja je bil namreč vpliv človeka na kakovost življenja prihodnjih generacij – pri tem smo udeleženci razpravljali tudi o tem, kako bi lahko šola pomagala pri zmanjševanju negativnih učinkov na okolje. Kot ključni element smo izpostavili, da moramo profesorji in drugi zaposleni dijake aktivno vključiti v konkretne dejavnosti in jih spodbuditi k angažiranem delovanju v svoji skupnosti.
Organizatorji tečaja so navedli več primerov dobrih praks, med katerimi me je najbolj pritegnila ustvarjalna delavnica, ki sem jo po zaključku tečaja ponovila v svojem matičnem razredu. Z dijaki 2. A razreda smo tako na decembrski razredni uri iz majic, ki so jih odrabili, izdelali torbe brez šivanja. Produkte, ki jih ne potrebujemo več, lahko namreč v spremenjeni obliki ponovno uporabimo in s tem vsaj malo pripomoremo k zmanjšanju količine odpadkov.
Monika Širca, profesorica biologije
Poleti 2025 sem se v Dublinu udeležil mednarodnega izobraževanja z naslovom »Teaching for a Sustainable World: Climate Change and global Citizenship«. Osrednja tema so bile podnebne spremembe, predstavljene kot naravni pojav in kot posledica človekovega ravnanja. Poseben poudarek je bil namenjen razumevanju, kako človeške dejavnosti – industrija, promet, potrošnja in način življenja – pospešujejo procese, ki imajo dolgoročne posledice za okolje in družbo. Tečaj mi je zelo okrepil zavedanje, da globalno državljanstvo ni abstrakten pojem, temveč vsakodnevna odgovornost, zato sem se odločil, da tudi sam z drobno akcijo prispevam k okoljevarstvu.
Ta razredni projekt sem poimenoval »Operacija konzerva«. Dijakom iz 4. b razreda, ki sem jim razrednik, sem v začetku decembra razdelil 27 konzerv sardin, ki sem jih kupil v Hoferju. Naročil sem jim, naj ribe doma pojejo, lahko pa jih dajo tudi očetu ali domačemu mačku. Prazne konzerve naj nato temeljito operejo in mi jih vrnejo. Pri tem jim nisem razkril svojih nadaljnjih načrtov, dijakom pa se je akcija zdela zabavna in so upoštevali navodila. Vrnjene konzerve sem doma recikliral (pobarval, izvrtal luknjice za obešalno žico), tako da sem jih spremenil v okvirčke za mini skulpture – kamnite obrazke, ki sem jih izdelal iz rečnih kamenčkov, nabranih ob bregovih Nadiže, Soče in Vipave ter jih nato nalepil na dno konzerv. Te kamnite mini skulpture sem dijakom podaril na maturantskem plesu kot spomin na svečani dogodek, name in na štiriletno šolanje na ŠGV.
Jernej Vidmar Bašin, profesor zgodovine
