V ponedeljek, 17. februarja, se je 25 škofijcev namenilo v Ljubljano, kjer smo si v novih prostorih Drame ogledali intimno psihodramo »Vse sijajne stvari« – gre za dramatizacijo novele ‘Sleeve Notes’ Duncana Macmillana, v kateri avtor skozi pripoved glavnega lika odkrito spregovori o depresiji in samomoru in poudari pomen duševnega zdravja, saj mu je prav seznam sijajnih stvari pomagal prebroditi to težko obdobje življenja.
Si bil zadovoljen z organizacijo?
Ogled predstave je bil dobro organiziran, vse je potekalo kar se da gladko. Na prizorišče smo prispeli še predčasno in se nam tako sploh ni mudilo. Bili smo tudi pravočasno obveščeni o vseh potrebnih informacijah. Prijava ni bila zahtevna in je potekala gladko. (Kaja Simonič)
Organizacija je bila res super, avtobus je bil točen, vse je potekalo kot dogovorjeno. Takšne stvari po mojem mnenju zahtevajo veliko discipliniranost, resnost vseh udeležencev in trud, ampak naredijo celotno izkušnjo tolikokrat boljšo ter čudovitejšo. Sijajno. (Maja Andlovec)
Na kratko povzemi vsebino drame.
Psihodrama »Vse sijajne stvari« je tako nepredvidljiva kot njen naslov, pa vseeno pristna in na svoj način resnično čarobna, sijajna. Pripovedovalec v prvi osebi pripoveduje življenjsko zgodbo fanta, ki ga spremlja nenehen vpliv materinih misli nanj in na koncu tudi samega samomora. Govori živo in iskreno, gledalcu pusti sledi različnih čustev: tako žalosti kot veselja in hvaležnosti do življenja ter sladkih malenkosti, ki nas obdajajo. (Ana Verč)
Kakšna se ti je zdela predstava? Izpostavi nekaj pozitivnih in negativnih vidikov, če obstajajo. Ali si imel pred samim ogledom kakšna pričakovanja?
Pred ogledom predstave nisem vedela, kaj pričakovati, ker naslov ‘intimna psihodrama’ postavi več vprašanj kot poda odgovorov, ampak me je pozitivno presenetila. Bila je nekoliko nenavadna, a prav zaradi tega še toliko bolj zanimiva. Zgodbo s težko vsebino je igralec predstavil na izviren način, ki mi je tematiko približal in predstavil dokaj razumljivo. Interaktivnost predstave pa je poskrbela za pestrost in smešne trenutke med drugače resno in zahtevno tematiko. (Kaja Simonič)
Na fotografiji: Uroš Fürst. Foto: Peter Uhan
Bi predstavo priporočil sošolcem?
Priporočila bi jo sošolcem, ki jih gledališče vsaj malo zanima, ker to ni ravno ‘navadna predstava’ in posledično ne prav za vsakogar. Ima tudi kar zahtevno vsebino, ki mogoče ne bi bila za vse prijeten način preživljanja prostega večera. (Kaja Simonič)
Ogled predstave bi priporočila, ker te postavi v prostor, kjer moraš biti neoporečno prisoten, neobsojajoč in iskren. Bilo je nekaj čisto drugačnega od tega, kar sem pričakovala, a se je izkazalo za zelo zanimivo izkušnjo. (Ema Bizjak)
Kaj te je prepričalo za prijavo za ogled?
Za prijavo me je najbolj prepričal opis drame profesorice Polonce Zupančič. (Kaja Simonič)
Dobri vtisi iz prejšnje predstave, na katero mi ni uspelo iti, in to, da ta teden nimam testov. (Žana Čeč)
