- Veš, kaj je zanimivo? Da se od zgodnje mladosti, ko čas brezskrbne otroškosti mine, sprašuješ, zakaj čas teče tako hitro, zakaj se dnevi pretakajo kot pesek skozi prste in si sam samo osamljen list, popolnoma nemočen med sunki vetra, zanašan in preobračan v vse smeri, dokler veter ne pojenja. Takrat pa sam nimaš prav nobene moči več, da bi vstal. Kolikokrat se ti nekje v ozadju misli dobrika ideja – kaj pa če …, če bi se svet vstavil, če bi imel dan petindvajset, mogoče osemindvajset ur! Z dodatno uro ali dvema bi mi gotovo uspelo vse dokončati, se posvetiti še stvarem, za katere vedno zmanjka časa.
Veš pa, kaj je smešno, zares smešno? Da se je svet (končno) ustavil, da se je neutrudljivo kolesje svetovnega gospodarstva ustavilo zaradi neke majhne, 0,02 µm velike stvarce, ki ji ne moremo reči niti celica. Pa je vseeno zahtevala toliko življenj. Manj bi jih usahnilo, mogoče, če bi človek pred svoj pohlep in koristi postavil življenje. Vse skupaj, torej … ni smešno, je žalostno.
Zdaj smo doma, sprva mogoče navdušeni nad porajajočo možnostjo večjega nadziranja vsakdana, postavljanja novih prioritet, mislim pa, da nas je hitro streznilo ob spremljanju novic o dogajanju po svetu in nabiranju obveznosti, s katerimi smo še vedno bombardirani. Ne rečem, da je to narobe, nismo na počitnicah, sploh ne, še zdaleč pa se ni uresničila utopična predstava o izbirnejšem preživljanjem prostega časa in ukvarjanjem z nam ljubimi aktivnostmi (to velja zame, če je komu uspelo, čestitam!) Z malo trdnejšo disciplino in obilico optimizma mi bo uspelo sestaviti popolnoma izkoriščen dan ravno do preklica karantene in vrnitve v šolo ;).
V resnici je bistvo vsega, da si le svobodnejši pri izbiranju in odločanju, zdaj, ko se je svetovni red zrahljal.
Če dopolnim prvi odstavek s še enim podobnim, manj ekstremnim – izjemnim – primerom: si doma, pred računalnikom, in z zamudo pišeš sestavek za pouk slovenščine, gledaš ven in vidiš sonce, v notranjosti te stisne in zaželiš si, da bi padal dež in ti zdaj ne bi bilo hudo sedeti v sobi in žrtvovati dneva. Naslednji dan hitro opraviš z obveznostmi, vesel se ozreš skozi okno, ven …, kjer pa je trava razmočena in z zibajočih se vej v burji že ves dan curlja. Zaščemi te v prsih, ker hočeš ven in uživati pod soncem na vrtu. Vsa ta mala hrepenenja te občasno zaskrbijo; ali se namesto z družino in hobiji ukvarjaš s sabo in nezaslišanimi krivicami?! Želje, načrti in projekti se kopičijo po tleh tvoje sobe v neskončne skladovnice neuresničenosti in razočaranj.
Samo sreča, neko skrajno čudno naključje, morda celo višja sila, pa te nekega popoldneva, ko si »življenju« ubežal s tekom med bližnja polja, ustavi … Iztiri te iz narekovane, ‘prisilne’ poti, iz hitenja in brezciljnega pehanja. Posede te v travo, na hribu nad polji, da se po dolgem času razgledaš, zares ozreš in natančno preučiš čudovit razgled. Nenavadne in lepe podrobnosti napolnijo preobremenjeni ‘software’ v tvoji glavi. Zelena pomlad odpira ne samo cvetove, ampak tudi nove možnosti! Sam si in hkrati obkrožen z vsem, počasi in temeljito premisliš o vsem dobrem in slabem, že narejenem, in stvareh, ki se jim še moraš posvetiti! Globoko zajameš sapo in se (še enkrat) navzameš svobode in občutka neobremenjenosti.
Vstaneš in stečeš domov.
V sobi odpreš okno in pomečeš ven vsa neuresničena hrepenenja in sebične želje, konkretno prezračiš pesimistično vzdušje. Pripravljen na listu prečrtaš prvo nalogo: Nov začetek.
Brez petminutnih odmorov in postankov, ki so se ti vedno zavlekli v ure in dneve, dokončaš še toliko nalog, da si zvečer lahko še z družino in končno dokončaš že zaprašeno sliko, ki si jo začel skicirati decembra prejšnjega leta.
Ura ni še niti deset, ko si že spet v sobi in do konca prebereš Kafkov Proces, ki te na nočni omarici čaka že od februarja.
Ugasneš luč in se zavit v odejo zahvališ za prelep dan.
M. T.
Izdelava spetne strani: Ms3 d.o.o.
Vse pravice pridržane. 2024 © Škofijska gimnazija Vipava