gettyimages.com
Sedaj, ko se je ves svet obrnil na glavo, ko se v tem kaosu ne znajdemo več in težko dohajamo vse, kar se trenutno dogaja, opažam, da mnogim, vključno z mano, primanjkuje vztrajnosti, moči, da skupaj premagamo ovire, četudi se te zdijo nepremagljive. Da bi se ta čas čim bolj zamotila, sem začela brati mnoge navdihujoče knjige, ki mi krajšajo čas v teh težkih, samotnih dneh.
Glavne osebe zgodb v meni vedno pustijo močan vtis. Vse skupaj sem, četudi nisem hotela, povezala z današnjim dogajanjem v svetu. Spoznala sem, da se ravno v takih trenutkih pokaže dobrosrčnost mnogih ljudi, o kateri govori marsikatera zgodba. Vedno sem mislila, da so to le zgodbe, ki v resničnem življenju ne bi preživele, vendar sem se motila. Šele v stiski zares spoznaš človeka, njegovo veličino, bistvo osebnosti. Vsak ima v sebi neko iskrico, ki ga poganja naprej. Vztrajnost se še posebej v zahtevnih okoliščinah pokaže kot zelo pomembna, če ne celo najpomembnejša lastnost človeka. Mnoge zgodbe nas spodbujajo, da se kljub težkim trenutkom ponovno postavimo na noge in dosežemo cilj, ne glede na to, kako visoko je postavljen. Moramo verjeti v svoje zmožnosti, kajti največja skrivnost uspeha je prav zaupanje v samega sebe.
S skupnimi močmi in kančkom vztrajnosti bomo premagali še tako veliko oviro. Nič nas ne ustavi, če se sami odločimo tako. “Edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost, saj po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove.” – Charles Dickens
Ema Brecelj, 2. a
Nisem bila ena izmed tistih otrok, ki se naučijo brati, že preden gredo v šolo. Ampak odkar sem se naučila brati, sem vedno imela knjigo v roki. Brala sem vedno in povsod. Vsaj ena knjiga (včasih tudi dve ali več) se je skrivala v moji šolski torbi. Brala sem na avtobusu, med odmori, med poukom; ko bi morala spati, sem brala pod odejo. ‘Požirala’ sem knjige eno za drugo, ni se mi zdelo pomembno, kaj berem, dokler sem le lahko. Prebirala pa sem vse, kar mi je prišlo pod roke: od kriminalk do biografij, pa domišljijske, znanstvenofantastične, zgodovinske in ljubezenske romane …
Proti koncu osnovne šole pa sem porabila več časa za šolo in druge dejavnosti, tako je moja ljubezen do knjig usahnila. Še vedno sem brala, vendar ne tako vneto kot nekoč. Vzela sem knjigo v roke in pomislila: »Zakaj bi zapravljala čas z branjem, če lahko počnem kaj drugega?« In tako dolgo časa nisem posegla po ničemer, kar bi me res navdihnilo, kar bi mi dalo strast do branja. Vendar sem ves čas pogrešala dneve, ko sem prebrala po knjigo na dan in se tako potopila vanjo, da sem popolnoma pozabila na ves svet okoli sebe.
Zato sem se odločila, da bo ta karantena dobra vsaj ‘za nekaj’, in se lotila brati. Vso hišo sem obrnila okoli in si v sobo nagrmadila knjige, ki so izgledale vsaj približno zanimive, tudi če se mi je le naslov zdel zapeljiv. In tako spet berem. Prebiram knjige, ki sem jih kupila pred več leti in so me ves ta čas s polic obtožujoče gledale in čakale, da jih vzamem v roke, pa tudi knjige neznanega izvora, ki sem jih že dosti časa opazovala in si govorila, da jih bom prebrala enkrat, ko bom imela več časa. Zdaj, ko se na pomanjkanje časa ne morem več izgovarjati, jih končno berem. Požiram romane, prebijam se skozi zbirke kratkih zgodb in posegam celo po poeziji. Kot bi želela nadoknaditi čas, ko sem brala veliko manj.
Mama nad tem seveda ne kaže velikega navdušenja – branje je sicer ne moti, le dejstvo, da veliko raje berem, kot pa počnem karkoli drugega. Jaz pa sem le zadovoljna, da mi branje spet ‘diši’. Uživam v tem obdobju bralne zagnanosti in upam, da bo trajalo čim dlje.
Knjigoljubka
