Tako se začenja slovenski pregovor, ki se nadaljuje: »… da bo dober sad imelo.« Da bi sadež dozorel, torej da bi bilo novo šolsko leto uspešno in plodno, smo prosili v uvodni sveti maši, ki jo je v Logu pri Vipavi na predvečer prvega septembra daroval koprski škof dr. Jurij Bizjak ob somaševanju duhovnikov, ki delujejo na šoli.
Pri sveti maši so sodelovali vsi, ki so kakorkoli povezani s šolo. Uvod je napisal g. ravnatelj, berilo prebral profesor, pri prošnjah so poleg zaposlenih in dijakov sodelovali starši, uvod v Očenaš sta pripravila dijaka, zahvalo po obhajilu pa vzgojiteljica. Gospod škof je v pridigi poudaril naše razsežnosti in danosti: da smo Božja njiva, Božja hiša in tempelj Svetega Duha. Zglede je iskal v prilikah, s katerimi nam je sporočil, kaj naj negujemo, da bomo postali še boljši in še modrejši. Zaželel nam je uspešno šolsko leto in dobro sodelovanje v skupnosti. Med evharistično molitvijo smo prosili za pokoj duše profesorja Janeza in čistilke Anice, ki sta se v lanskem šolskem letu poslovila od nas. Dijaki so s pomočjo različnih glasbil in svojih glasov polepšali bogoslužje z mladinskimi pesmimi, za konec pa so veličastno zadonele orgle, na katere je zaigral bivši dijak. Čustveno misel, ki je gotovo najbolj nagovorila, je prispevala vzgojiteljica Katarina, ko je dejala, naj dovolimo, da srce zadiha, ter z njo v cerkev vnesla prijeten nemir naših src.
Naj srčni nemir, ki žene k odkrivanju modrosti, spremlja celotno šolsko leto!
Aleks Birsa Jogan, 3. b
ZAHVALA PO OBHAJILU
So trenutki, ko moje srce zadiha.
Doma – ob vsakdanjih, malih (na videz nepomembnih) opravilih. Ob sijočih očeh otrok, ki se prikradejo v moje srce ob vrnitvi iz vrtca ali ob moževi pozornosti, za katero čutim, da ni samoumevna. So trenutki, ko moje srce zadiha – ko se doma usedemo skupaj; ko sem vesela, da smo družina, da imamo drug drugega.
So trenutki, ko moje srce zadiha.
V službi – ko v očeh dijakov odkrivam lepoto duše; kdo in kaj je njihovo veselje – pa tudi strahove. Lepo je biti del tega bogatega življenja.
So trenutki, ko moje srce zadiha.
Ob Tebi, Oče. Ko vem in slutim tvojo ljubezen. Ko se tvoja odpuščajoča dlan spušča na mojo glavo in ko tvoj dih začne v meni prebujati ideje, zamisli, novo življenje.
HVALA, Oče, za vse trenutke in vsak trenutek posebej! Ko odkrivam, kako dobro je, da smo – in da smo prav tukaj. Hvala.
Katarina Bittner Gerželj, vzgojiteljica