Sprejem prvoletnikov v dijaško skupnost

Drugi dan pouka, 4. september, je bil za nas, dijake drugega letnika, bolj naporen, kot bi pričakovali. Takoj ob začetku tretje šolske ure smo se namreč odpravili v učilnico pri kapeli in preostanek dneva pripravljali izzive za sprejem novih dijakov v našo dijaško skupnost. Načrtovanje je potekalo kot po maslu in preden smo se dobro zavedali, že je prišel čas za dejansko prireditev. Kljub nekaterim tehničnim težavam smo bili z izvedbo zadovoljni, saj menimo, da je bila zabavna tako za občinstvo kot za najmlajše dijake, ki so v igrah zavzeto sodelovali. Seveda pa je po zaključku prišel na vrsto manj zabaven del: pospravljanje. Takrat smo začeli obžalovati količino bleščic, ki smo jih kupili, saj se dvorišče (kljub našemu trudu) še vedno blešči. Dijakom prvih letnikov želimo uspešna leta na naši šoli in upamo, da bodo postali »ta pravi« škofijci. Nobena zgodba pa ni popolna, če jo povemo samo iz enega zornega kota. Poglejmo, kakšna mnenja o svojem sprejemu imajo dijaki prvega letnika.
Domen Medvešček, 2. a

Prav vsaka stvar ima začetek in konec. V dokajšnji meri je tako, da je nekaj začeti ponavadi težje. Zoprno. Z začetkom padejo na nas nova odgovornost, novi izzivi, nove naloge – morda zato, da je potem konec lažji, saj postajamo sčasoma bolj odrasli in odgovorni.  Kristjani rojstvo otroka in vstop  v cerkveno skupnost (otroka ali katehumena) obeležimo z zakramentom svetega krsta, ki polaga na »novopečenega kristjana« tudi določena bremena, ki jih bo moral nositi za Jezusa. Včasih znati potrpeti. Se znati umakniti in biti potrpežljiv.Dijaki prvega letnika smo sedaj stopili na novo pot, kar smo proslavili oz. obeležili s »krstom fazanov« na dvorišču pred šolo. Vsi smo se zjutraj zbudili polni pričakovanj, a tudi malo skeptični, še posebej v šoli ob pogledih na »sumljive« nasmehe dijakov drugega letnika. Med poukom smo gledali na uro vse do konca zadnje. In prišel je trenutek. Strah se je že nekoliko polegel in radovedni smo odšli pred šolo. Pred ostalimi dijaki in profesorji smo bili posamezni razredi postavljeni pred štiri naloge, ki smo jih bolj ali manj uspešno opravili. Preizkusili smo se v pantomimi, prenašanju jogurta na žlički s zakritimi očmi, v pesmi, ki jo je moral zapeti ves razred, in končno smo morali kot celoten razred zaplesati ples na prej nepoznano melodijo. Vse skupaj pa je pospremilo še na tisoče bleščic in škropljenje s vodo, kar je le še dvigovalo vzdušje. In sledil je glavni del. Najprej je nekaj spodbudnih besed spregovoril predsednik dijaške skupnosti Matej Kompara, nato smo skupaj prisegli in bili končno sprejeti v dijaško skupnost. Sedaj lahko s ponosom povemo, da smo dijaki Škofijske gimnazije v Vipavi. Verjamem, da smo se nekaj naučili o sebi in drugih in da nam je dogodek pomagal lažje zakorakati v novo obdobje. Šele začeli smo in pot je dolga – zavihati moramo rokave. Vsi navdušeni in željni novih znanj se obračamo pa tudi na našega Gospoda za varstvo, blagoslov našega dela – in naj nam odpre oči, da se bomo prav odločali in znali odvrniti vse, kar ne pripomore k dobremu v nas.
Luka Štrukelj, 1. b

Tako kot vse prvošolce je tudi nas dočakal težko pričakovani krst. Najprej nas je bilo strah, a ko smo se zavedli, da je Bog z nami, smo polni energije stopili v ta preizkus. Najbolj mi je bila všeč zadnja – plesna točka. Naš razred se je v tem zelo dobro odrezal. Iger nismo vzeli najbolj resno, pomembno nam je bilo le, da smo se zabavali. Vedno znova smo lahko samo čakali na nepredvidljive dijake višjih letnikov, ki so nas zalivali z vodo ter na nas stresali bleščice, ki se bodo na šolskem dvorišču bleščale še dolgo. Čeprav smo se domov vračali polni barve in mokrih oblačil, smo se počutili zadovoljni, saj smo končno del Škofijske gimnazije v Vipavi.
Lana Pizzoni, 1. c

Slavni »krst fazanov« smo doživeli na drugi šolski dan. Pred oči »krvi« željne publike smo stopili zadnjo šolsko uro v torek,  4. septembra. Vsak razred so najprej označili z barvo. V paralelki A smo bili oranžni. V prvi igri, pantomimi, smo se najbolje izkazali, prav tako v drugi, v kateri sta morala dva z zaprtimi očmi pojesti jogurt, kar je imelo tudi vidne posledice . Pri tretji igri smo se razdelili med seboj in tekmovali v znanju Marijinih pesmi ter se nazadnje razmigali s plesom. Ves čas smo bili seveda deleži tudi tuširanja s strani višjih letnikov, na koncu pa smo se vsi lepo bleščali in na kolenih ponižno izrekli svoje obljube ter se zavezali k vestnemu opravljanju dolžnosti. Ta dogodek bo vsem ostal v lepem spominu in upamo, da bomo tudi sami dobro opravili nalogo organizacije, kot so jo letošnji drugošolci.
Ajda Furlan, 1. a

 

Aktualne objave

Prihajajoči dogodki

Otvoritev razstave o Lavrinu

V sredo, 12. junija, bomo v Lavričevi knjižnici v Vipavi ob 18.30 otvorili razstavo o Antonu Lavrinu pod naslovom “Anton 

Matura iz INF

V sredo, 12. junija, bo za dijake 4. letnika potekala matura iz informatike.

Zaključno srečanje prostovoljcev

V sredo, 12. junija, bo ob 14.10 zaključno srečanje prostovoljcev v Pristanu.

Zaključno srečanje prostovoljcev

V četrtek, 13. junija, bo ob 13.30 zaključno srečanje prostovoljcev v Ciriusu.

Zaključno srečanje

V četrtek, 13. junija, bo potekalo zaključno srečanje Senčenja na delovnem mestu.