Profesorica Kristina Prosen je v septembru za en teden zamenjala poučevanje biologije na ŠGV z »job shadowing« oz. s senčenjem v eni izmed šol v Helsinkih – tudi ta aktivnost spada v programe Erasmus +. Kaj beseda senčenje v tem smislu pomeni ter s kakšnimi izkušnjami in spomini se je profesorica vrnila?
Ali nam lahko razložite, kaj je “job shadowing”?
Pri »job shadowingu« oz. senčenju na delovnem mestu se zainteresirani udeleži delovnega procesa druge osebe. Hospitirala (opazovala) sem pri pouku na finski osnovni šoli. Pri pouku matematike, švedščine (ki je na Finskem tudi uradni jezik), biologije, fizike, angleščine. Opazovala sem didaktične pristope in IKT, ki so jih učitelji uporabljali, klimo v razredu, odnose, pri biologiji pa tudi vsebino poučevanja biologije. Žal nisem bila v njihovi srednji šoli – mogoče kdaj drugič.
Kako je prišlo do odločitve, da ste šli na Finsko?
Osebno mi je največji izziv, kako doseči, da je pouk (tistih 45 min, ko smo skupaj v razredu) čim bolj učinkovit, da se čim več učenja zgodi že v razredu in da doseže čim več učencev (ali kar vse). Zato se zelo rada udeležujem različnih izobraževanj ali preberem kakšno literaturo na to temo. Zadnjih 10 let se bolj intenzivno izobražujem in tudi pri poučevanju uporabljam elemente formativnega spremljanja (različnih načinov preverjanja pridobljenega znanja), ki ga izvajajo v skandinavskem izobraževalnem sistemu. Zato Finska. Da pa dejansko lahko prideš na šolo in si v razredu, je potrebno seveda koga poznati. Tu pa pride na vrsto druga zgodba. Na tečaju Erasmus v Nici (pred tremi leti) sem spoznala učiteljico Sari, ki me je povabila k njim na hospitacije. Potem je bilo treba le še najti način.
…
Kako poteka pouk na Finskem? Kakšne so razlike v primerjavi s poukom v Sloveniji?
Bom odgovor kar združila. Učenci so pri pouku različno dolgo, odvisno od starosti. Njihova osnovna šola traja od 7. leta do 15. (naš 1. letnik je njihov zadnji letnik OŠ). Srednja pa 3 leta.
Pri starejših učencih je pouk večinoma organiziran v 90-minutne sklope, kar daje učitelju veliko manevrskega prostora za izvedbo različnih aktivnosti. Pri vseh urah, pri katerih sem hospitirala, so sledili korakom formativnega spremljanja. Učence je učitelj poskusil aktivirati z različnimi dejavnostmi vsaj 2 do 3 krat na 90 min. Manj je bilo frontalnega pouka. Zanimivo mi je bilo, da se z nezainteresiranimi učenci niso pretirano ubadali (veste, da sem jaz kar vztrajna in ne pustim, da kdo zaspi pri biologiji). Redki učitelji so pristopili k njim (še to le enkrat) in jih spodbudili k sodelovanju. Je pa res večina učencev počela, kar jim je bilo rečeno. Velik poudarek je na samostojnem učenju, na samostojnosti nasploh. Razlika je tudi v tem, da so zapiske delali zelo površno in le po nareku učitelja. Glavni učni pripomoček je za njih učbenik (učitelji so ga pohvalili).
Omenili ste, da je tam problem z uporabo mobilnih naprav. Ali bi nam lahko še kaj povedali o tem?
Učenci ob vstopu v šolo dobijo vse učne pripomočke, ki jih bodo uporabljali. Tudi računalnik. Precej aktivnosti zato izvedejo na spletu z računalnikom. Sedaj tudi na telefonih, ker je nekako enostavneje. Vendar mladi ob nalogi, ki jo morajo narediti, delajo tudi drugo. Prav neprijetno pa je bilo med odmori, ko so se redki pogovarjali med seboj, saj so bili vsi pripeti na telefone. V Sloveniji gremo v to smer. Mladi ste v šoli (med odmori) res veliko za ekrani.
…
Kaj zanimivega ste počeli v času, ko ni bilo pouka?
Popoldanske ure so bile namenjene raziskovanju Helsinkov in druženju. Helsinki so lepo, urejeno, mirno mesto. Na ulicah je malo avtomobilov, saj je javni promet hiter in zanesljiv, ter veliko kolesarjev. Ker je to obalno mesto, je povsod čutiti pridih morja. Otočkov je ogromno in bližnji so povezani z mostovi. Mene so najbolj prevzeli parki. Namenjen jim je velik del mesta in celotni otoki.
Nasploh pa so po mestu posejani granitni balvani, ostanki narave, v parkih, pa tudi kar tako vmes, kar daje zanimiv pečat podobi mesta. Malo divjine med stavbami. Na njih ljudje posedajo, počivajo, se srečujejo … Zelo zanimivo in drugače. Uporabljajo jih namesto klopic. Kolesarske poti so odlično urejene in praktično povsod.
…
In kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Obožujem vodo in plavanje, zato sem držala pesti za to priložnost. In sem jo našla: tako morje kot jezero sta bila prijetna. Moram povedati, da so bile temperature za september precej visoke in da prave ohladitve tam še ni bilo, zato se tudi voda še ni tako ohladila. Naslednja prava finska izkušnja pa je bila domača savna in knajpanje v bližnjem jezeru. Sprehajalec med bloki, ovit v brisačo, je nekaj najbolj navadnega, kar lahko vidiš na Finskem. Ter seveda njihova hrana: veliko gob na najrazličnejše načine in divjačine (severni jeleni in losi). Vredno poskusiti.
Ali ste v tem tednu doživeli tudi kak neprijeten dogodek?
Neprijetnih dogodkov ni bilo. Najbolj neprijetno se je bilo vrniti v mraz, saj je takrat čez Slovenijo šla hladna fronta.
Najlepša hvala za zanimiv pogovor, profesorica Prosen!
Zala Likar, 3. a
