Gospod škof, počaščeni in hvaležni smo, da ste si vzeli čas za tale pogovor z nami, saj vemo, da ste v teh dneh zelo oblegani – tudi s strani medijev. Kakšni so vaši vtisi po teh nekaj dneh, odkar ste prevzeli vodenje koprske škofije? Vtisi so zelo lepi, ganljivi. Ganjen sem zato, ker so me ljudje zelo sprejeli. Lepo, zelo prijazno, tudi pozorno, veselo. Tako v soboto, ko sem bil umeščen za koprskega škofa, kakor potem naslednji dan v nedeljo v Novi Gorici v konkatedrali in pa potem tudi na Sveti Gori. Povsod je bilo lepo, domače vzdušje. Zelo sem hvaležen, da smo se lahko srečali in da smo lahko tukaj skupaj na poti vere.
Kako to, da je Škofijska gimnazija Vipava vaš prvi pastoralni obisk v škofiji? Ja, gospod Gabriel je takoj po mojem imenovanju za škofa v koprski škofiji vzpostavil stik z menoj glede gimnazije, poslal nekaj fotografij in mi povedal, da so se tudi dijaki zelo razveselili mojega imenovanja za škofa v Kopru. Vprašal me je, ali bi se lahko ob prvi priliki srečal z njimi, in jaz sem si rekel: »Zakaj pa ne?« Mladina je žarišče vsega svežega, lepega in je prav, da začnem to svojo službo škofa prav z mladimi.
Kako nameravate kot škof podpreti nas dijake in mlade iz škofije nasploh ter spodbujati duhovno rast med nami? Najprej moliti za vas, potem spodbujati, da ste pogumni pričevalci Kristusa, da ste v svojih okoljih veseli. Ne samo v gimnaziji, tudi doma in drugje, kjer boste pozneje živeli, delovali. Da ste Jezusovi učenci in da vam vera daje moč tudi za izzive, ki vas čakajo v življenju, v smislu, da se jih ne boste bali, ampak se z njimi pogumno soočali. Seveda bi rad, da bi se srečevali ob kakšnih priložnostnih dogodkih za mlade – o kakšnem Mladifestu in podobnem se bomo še pogovarjali. Rad bi, da se mladinska scena tudi v naši škofiji ne samo vidi in sliši, ampak mogoče celo razširi po dekanijah oziroma pastoralnih skupnostih. Gimnazija je za vse nas lepa priložnost, da tudi širše v slovenskem prostoru pokažemo, da smo tukaj dobri, plemeniti ljudje, ki znamo sprejemati drug drugega, se pogovarjati med seboj. Hkrati smo pripravljeni tudi za našo Cerkev na Slovenskem ter za našo slovensko domovino storiti nekaj, kar bo obetavno za njuno prihodnost.
V čem vidite vrednost ohranjanja katoliških šol, kljub temu da se soočamo z vedno bolj sekulariziranim svetom? Katoliške šole so kot oaze upanja in vrednot v tem, kot si rekel, sekulariziranem svetu. V katoliških šolah so še doma evangeljske vrednote. To so vrednote življenja, družine, solidarnosti in pa, kot sem že omenil, tudi vere. Vse te vrednote so seveda v korist človeka in prihajajo od Kristusa. In prav na temelju teh vrednot si tudi pomagamo biti drug drugemu prijatelji. Vemo, da se na teh šolah skupaj s svojimi vzgojitelji in profesorji zelo trudite, da bi živeli zdravo. Tako v medsebojnih odnosih, tudi v dozorevanju odnosov fant – dekle, dekle – fant, in predvsem, da se veselite, da ste, kar ste. Tega, da vas je Bog ustvaril kot fante ali kot dekleta in da se v šolah pripravljate tudi biti nekoč oče, mama – starš svojim otrokom oziroma, Bog daj, tudi kakšen duhovnik ali redovnica. Te šole dajejo veliko možnost za zdrav razvoj.
Kako pa gledate na vlogo Škofijske gimnazije Vipava pri oblikovanju mladih ljudi tako na duhovnem kot tudi izobraževalnem področju? Škofijska gimnazija Vipava je ena od štirih katoliških gimnazij v Sloveniji. Tudi na tej gimnaziji se pričakuje, da ko boste maturirali in pozneje diplomirali, boste kot izobraženci na svojih področjih zastavili svoj vpliv za krščanske vrednote. In tudi za to, da kultura, ki v Sloveniji še vedno temelji na krščanskih koreninah iz preteklosti, napreduje in ne nazaduje oziroma izginja. Škofje od vas mladih pričakujemo, da se boste ob svojem trenutku, ko boste nastopili kot zreli, odgovorni ljudje, znali postaviti za pravice Cerkve oziroma za versko svobodo v našem družbenem prostoru, za katero vemo, da je večkrat zelo kršena. Kajti vera ni samo intima v lastnem stanovanju, kjer sam molim in sem z Bogom. To je potrebno, vendar je vera tudi pričevanje navzven, da tudi drugi vidijo, da je moj moto oziroma moja usmeritev – moja moč – Jezus Kristus. To je potrebno pričevati povsod, tudi v javnem, družbenem življenju.
Spominjam se, kako je eden od župnikov koprske škofije povedal misel Janeza Pavla II., da mladi kristjan, ki hodi le k nedeljski maši, prej ali slej propade. Delo z mladimi je dandanes zelo zahtevno, saj so časi čisto drugačni. Cerkev nam na široko odpira vrata, da se udeležujemo oratorijev, pojemo v cerkvenih zborih, ministriramo, smo pri mladinski skupini, gremo na duhovne odmike itd. Vendar: zakaj se to ne “prime” med mladimi tako, kakor se je pred leti? Ja, ponudb je ogromno. Niso samo oratoriji, niso samo nekakšni športni dogodki znotraj Cerkve … Vemo, da družba danes ponuja mladim veliko več, kar se tiče tehničnih možnosti, programov. Konec koncev tudi Cerkev. Moramo pa vedeti, da tudi digitalni mediji igrajo svojo vlogo – navsezadnje ta pogovor snemamo s pomočjo digitalnega medija. Z mobiteli, računalniki smo povezani tako rekoč z vsemi, z vsem svetom. In ni samo svet dostopen nam, ampak smo tudi mi dostopni drugim. To pomeni, da sta naš mobitel ali naš računalnik vstopno okno ljudi v našo notranjo sfero, ki ji pravimo duša ali srce. Prav tako tudi mi vstopamo prek mobitela do ljudi in to dejansko vpliva na naše odnose, na naše poglede. Opažam, da v mnogih primerih prav zaradi digitalnih sredstev mladi vrednote delijo v velikih odstotkih z mladimi iz drugih šol, ki niso katoliške, pač pa laične. Ampak te vrednote niso vedno vrednote evangelija. Recimo: mladi se danes zelo strinjajo, tudi v katoliških šolah, s podporo ideologiji LGTB; lezbijke, geji, transseksualci, biseksualci … podpirajo možnost posvojitev otrok istospolnim parom. Podpirajo tudi možnost evtanazije, češ da gre za empatijo oziroma dobro dejanje usmiljenja v smislu krajšanja človekovega trpljenja. To deli danes mladina tudi po katoliških gimnazijah – prav zaradi velikega vpliva digitalnih medijev. Tu je zdaj vprašanje delovanja katoliške šole, kot je ta gimnazija v Vipavi. Kako vam pomagati, da boste znali pravilno, objektivno izbirati vsebine, ki jih vsakodnevno berete, oziroma kako vam pomagati tudi sporočati naprej vsebine, ki bodo takšne, da bodo govorile o vas: kdo ste in kaj ste. Kot sem govoril prej, vi ste kristjani. In to poskušate, tudi preko medijev, sporočati drugim. Gre za boj med vrednotami. Vi ste zdaj na neke vrste frontni črti, kjer je vprašanje, ali boste ostali ali padli. Zato vam vaši vzgojitelji lahko še zelo veliko pomagajo, da obstojite in se naprej borite tudi za te vrednote. Hkrati to pomeni boj za Kristusa.
Med mladimi sedanjega časa se pogosto pojavijo nihilizem, neiskrenost, tekmovalnost, sebičnost, nevoščljivost, težnja po lastni popolnosti. V čem je v luči Cerkve po vašem mnenju naša prava vrednost? Vaša prava vrednost je to, da ste Božji otroci, krščeni, otroci živega Boga, sinovi in hčere. In kot taki imate pravico do nebes. To je velika vrednota, velika dobrina, ki vam je bila dana zastonj. Kristus vam jo je zaslužil s smrtjo na križu in vstajenjem in vi ste nosilci večnega življenja. Od krsta naprej imate v sebi kali večnosti. V čem je problem današnjega sveta mladih? Da svoje telo dojemate samo kot skupek biologije in kemije. Zato ga mnogi tetovirajo, materializirajo, mnogi spreminjajo spol. Spolov imamo nešteto. Danes si lahko fant, lahko dekle in potem nekaj vmes. Ampak gre za to, da je naše telo tempelj Svetega Duha in naše pribežališče živega Boga. To pomeni, da je naše telo »cerkev«. Stavbe, v katere hodimo k maši, se ponavadi imenujejo cerkve zato, ker smo mi v njih živa Cerkev. Gimnazija Vipava je tudi velika živa Cerkev. Veliko dijakov, dijakinj in še profesorjev ter vzgojiteljev – živih kamnov, ki sestavljajo lepo skupnost Cerkve, v kateri se gotovo troedini Bog lahko zelo dobro počuti. Zato hočem reči, da ste vi danes pričevalci tudi proti nihilizmu, proti smrti, proti vsemu, kar uničuje človeka, s tem, da se znate veseliti tudi sebe, kot sem že omenil. Ne glede, kakšen je vaš izgled. Vedno ste za Boga najlepši in edinstveni zato, ker vas takšne hoče in vas je takšne ustvaril. Zato ste tudi vi danes v svojem okolju preroki nekoč pozneje odrešenega telesa, v katerem se Bog zelo dobro počuti zato, ker bo vaše telo enkrat vstalo. Ob posebnem času se bo sestavilo nazaj, v poveličano telo. To, kar bom zdaj povedal, si dobro zapomnite. Kristus bi na križu lahko zapustil svoje telo, pa ga ni. Telo je bilo popljuvano, okrvavljeno, prebodeno, prej pa še prebičano. Ampak svojega telesa ni zapustil. Ni se ga sramoval, ampak je v svojem telesu vztrajal do konca. In to zato, da nas je v tem telesu odrešil, da lahko upamo oziroma verujemo in bomo dosegli večno življenje.
Prej so bile omenjene nekatere antivrednote, kot so neiskrenost, tekmovalnost, sebičnost, nevoščljivost in še bi lahko naštevali. Kako lahko mi kot kristjani ostalim pokažemo, da smo skupnost, ki se dopolnjuje, tako kot se dopolnjujejo vsi udje telesa? Kako naj pokažemo vrstnikom, da smo pred Jezusom vsi ljubljeni, vsi enako pomembni, vsi enako cenjeni? Preprosto tako, da imate drug drugega radi, da imate empatijo drug do drugega. To pomeni, da imate čut, sočutje med seboj, da znate pomagati, da znate pristopiti drug k drugemu, tudi videti drugega v njegovi stiski, v njegovih potrebah, težavah in njegovih hrepenenjih, da pristopite z upanjem. Da znate iz oči brati nekomu, kaj se v njem dogaja. Vi, mladi v Vipavi, bodite tisti, ki vidite v oči in v očeh spoznajte, v kakšnem trenutnem stanju je sočlovek. Tu pa je zopet pomoč Svetega Duha; vsako jutro, ko vstanete, recite tudi Svetemu Duhu: »Pomagaj mi, da bo moj pogled na drugega vedno čist in iskren tako, kot je tvoj pogled v mojo dušo.« Vsakemu to priporočam, in to tudi sam delam. Ko zjutraj vstanete, zmolite tudi to lepo molitev, ki jo najbrž znate, in se s tem posvetite Mariji: O Gospa moja, o Mati moja. S tem se priporočite Mariji, da vam ohrani lepo mladost, ki se bo enkrat lahko darovala nekomu, bodisi v zakonu (mož ženi, žena možu, starši otrokom) ali pa kot župnik oziroma duhovnik ali redovnica skupnosti oziroma Cerkvi.
Nuncij vas je določil, da boste še naprej administrator murskosoboške škofije. Ali vas bo to zelo obremenjevalo glede na to, da sta škofiji ravno na nasprotnih koncih Slovenije? Ja, to bo kar precej dela. Dosti bo poti, tako da bom moral nekako dvakrat mesečno za dva, tri dni iti v Mursko Soboto, da uredim vse sprotne stvari, ki so potrebne v škofiji. Še se bo delala kilometrina. Nekaj časa pač, dokler ne bo imenovan novi škof.
Imate morda že načrt, kako bo škofija sodelovala z izobraževalnimi institucijami, kot je npr. naša šola v Vipavi, pri oblikovanju mladih voditeljev Cerkve in družbe? Ja, to je veliki načrt, ki ga moramo še skupaj nekako domisliti tudi z vzgojitelji oz. na škofijski ravni. Kajti prav to je veliko vprašanje pretekle sinode, ki smo jo prejšnji oktober zaključili, da si Cerkev mora zelo prizadevati vzgajati sodelavce ne samo kot strokovnjake za ekonomijo, za vodenje, za gospodarstvo in podobno, ampak vsi ti, ki sodelujejo v Cerkvi v določenih institucijah, morajo imeti tudi čut za Cerkev. To pomeni, da kdor dela v Cerkvi (kot učitelj ali ravnateljica ali duhovnik), vsak je tukaj zaradi poslanstva. In to poslanstvo je iz krsta, kar pomeni, da smo ob tem poslanstvu oznanjevalci Kristusa. Danes Cerkev oznanja Kristusa, čeprav so težki časi, tam, kjer smo. In zato si zelo želim, da bi tudi tukaj rastli bodoči intelektualci, ki držijo s Cerkvijo.
Bi še kaj konkretno želeli sporočiti naši šolski in širši skupnosti? Hvala lepa za lep sprejem. Danes sem bil vesel, da ste me tudi vi lepo sprejeli, da smo se priporočili in izročili Mariji. In pa: tudi za vas velja pogum. Marija je z vami! Nikdar ne obupati! Škof je z vami. In vas vse tudi blagoslavlja. Molite za škofa!
Za vas imava še en majhen namig. Potem ko je škof Metod prepustil nasledstvo škofu Juriju, je prišel živet med dijake v dijaški dom. Tako da: če vas ne bo več vleklo nazaj v Prekmurje po 75. letu, ste dobrodošli v dijaškem domu! Tega sem zelo vesel, kajti pomeni mi nekakšno tolažbo, da vem, kam bom lahko na stara leta naslonil glavo. Hvala Bogu za gostoljubje!
Najlepša hvala za vaše dragocene poudarke, skrbi za nas mlade, posebej za Škofijsko gimnazijo Vipava. Vabljeni čim večkrat med nas!
Jure Peršolja in Ciril Merzel
