Moram reči, da ne grem pogosto v opero; najbrž sem bila nazadnje prav tako v okviru šole in zdi se mi, da bi jih veliko zase reklo enako. Prav zato se mi zdi dobro, da smo imeli dijaki priložnost prisluhniti operni glasbi, in to kar v šolski telovadnici. Sicer to ni takšne vrste glasba, ki bi jo poslušala vsak dan ali za sprostitev, naredi pa name vtis vedno, ko imam priložnost, kot je bila ta.
Za to opero sem že slišala, vsaj po imenu, poznala sem tudi skladatelja in nekatere arije, predvsem uvodna je zelo prepoznavna. Zgodbe pa prej nisem poznala, zato je bilo dobrodošlo, da je izvajanje opernih pevcev spremljalo tudi povezovanje zgodbe: povezovalka nas je nekako uvedla v naslednji del opere, da smo lahko bolje dojeli bistvo.
Čeprav je bil ambient bolj domač, pa je bila po mojem mnenju izvedba izvrstna – tako s strani opernih izvajalcev in povezovalke kot tudi vseh ostalih, ki so pomagali pri postavljanju scene in pri tehničnih vidikih.
Celotna zgodba me je zelo nagovorila; k temu pa so prispevali izvajalci, ki je niso le peli, temveč tudi čutili, kar pojejo, in to izrazili z govorico vsega telesa in z obrazno mimiko. Spodbudili so gledalca, da se je lažje postavil v njihove vloge in se vživel v zgodbo.
Ema Bizjak, 3.c
