Vse skupaj se je začelo, ko sem izvedela za izmenjavo in na e-pošto prejela obrazec, ki naj bi ga zainteresirani izpolnili. V trenutku, ko sem prebrala vsebino sporočila, sem vedela, da je to nekaj, na kar sem čakala že dolgo, in da bi to lahko bila ena najlepših izkušenj v mojem življenju.
Že od nekdaj rada potujem in Italija je zame moj drugi dom, zato nisem imela nobenih pomislekov in sem se nemudoma podala v postopek. Misel, da bi lahko dvanajst dni živela »drugačno življenje« − izkusila nekaj novega (hodila v novo šolo, se učila italijanščine 24 ur 7 dni na teden, spoznavala nove ljudi, obiskala eno najlepših mest v Italiji …)− se je zdela do tedaj neuresničljiva, a uspelo mi je in 21. januarja sem ob 10.10 že sedela na vlaku in se z železniške postaje v Ronkih odpravila proti postaji Milano Centrale. Tam me je pričakala družina, s katero sem preživela naslednjih dvanajst dni, v kraju Legnano. Bivala sem pri petčlanski družini, s katero sem se ujela v trenutku, ko sem jih spoznala. Zares so me lepo sprejeli in se potrudili, da sem se počutila kot doma. Prav tako lepo pa so me sprejeli tudi sošolci − sploh najbližje prijateljice moje gostiteljice, s katerimi smo se družile tako v šoli kot po pouku in ob koncu tedna. Pa profesorji, ki so me pričakali z odprtimi rokami.
Šola, ki sem jo obiskovala, je sicer večja od naše ŠGV, ker so v isti stavbi tako razredi osnovne šole kot razredi poklicne srednje šole in treh različnih gimnazij (ekonomske, klasične in naravoslovne). Na šoli, ki je katoliška, so redno prisotne redovnice, nekatere izmed njih tudi poučujejo določene predmete. Kar se tiče šolskega sistema oziroma samega pouka, poteka dokaj podobno kot pri nas. Nisem se učila čisto istih predmetov (imela sem kakšnega več oz. kakšnega manj kot na ŠGV), način poučevanja pa je bil precej podoben. Sicer so skoraj vsi dijaki uporabljali tablice oziroma računalnike, le redki profesorji pa so pri predavanju uporabljali PPT-prosojnice. Z izjemo športne vzgoje, ki ji namenijo zgolj dve uri tedensko (od tega je ena ura namenjena teoriji), so ostali predmeti potekali po »znanih« tirnicah.
Tako dijaki kot profesorji in seveda moja gostiteljska družina so z menoj ves čas govorili italijansko, večinoma knjižno, seveda pa so se v pogovor vrinile tudi neknjižne besede – večinoma okrajšave. V nasprotju z nami uporabljajo zelo malo angleških besed. Naučila sem se precej novih besed, še bolj pa improvizirane komunikacije, ki je ključna za obvladanje jezika.
Iz Italije sem se vrnila bogatejša tako v izkušnjah kot v znanju. Nikoli ne bom pozabila trenutkov, ki sem jih delila s temi čudovitimi ljudmi iz Milana. Neverjetno je, kako malo časa je potrebnega, da se človek naveže na druge ljudi, se navadi novega okolja in prilagodi novi rutini. Zame je bila to ena najlepših izkušenj v življenju in z gotovostjo lahko rečem, da komurkoli z največjim veseljem privoščim podobno izkušnjo, kot sem jo imela jaz.
Karolina Obljubek
