Profesor Mozetič, prosim, da se nam na kratko predstavite. Prihajam iz katoliške delavsko-kmečke družine iz spodnje Vipavske doline. Temu ustrezno sem tudi vzgojen. Sem kolerično-sangviničnega značaja, kar v mojem poklicu ni nekaj najboljšega in tega se res zelo dobro zavedam. Ne maram hinavščine in hipokrizije. Cenim odkrito besedo, četudi je zelo boleča. Zelo uživam v sproščenem prijateljskem vzdušju, kjer kraljujejo dobra volja in šale. Sem spada tudi dobra hrana, predvsem mesna, ne odrečem se niti sladkarijam in slanim dodatkom. Posebno mesto na mojem seznamu ima kokakola. Zelo rad spremljam šport in sem »uravnotežen« navijač torinskega nogometnega kluba Juventus.
Kako je tekla vaša poklicna pot in s katerimi problemi ste se soočili na tej poti? Poklicno pot sem začel leta 1998 kot dijak na srednji elektrotehniški šoli v Novi Gorici. Tamkaj pa sem s svojo profesorico in nato mentorico, magistro profesorico Mirjam Pirc, opravljal tudi prve korake v poučevanju fizike dijakov tehniških smeri. Po skoraj poldrugem letu službe na tej šoli sem bil rekrutiran v civilno služenje vojaškega roka, ki sem ga opravil na Rdečem križu v Ajdovščini. Tam sem pobliže spoznal življenje v zgornji Vipavski dolini. Med poletnimi počitnicami me je neko soboto zjutraj (»sredi noči«, ob 9.00) po telefonu poklical gospod ravnatelj škofijske gimnazije Vladimir Anžel. Priznati moram, da to ni bila šola, na kateri sem si želel učiti. Srce me je vleklo na mojo elektrotehniško šolo v Novi Gorici. Zmenila sva se za srečanje in pogovor. Na srečanju mi je ravnatelj predstavil šolo in jo razkazal. Precej neprijetno sem se počutil, ker sem vedel, da je ravnatelj fizik, in to vrhunsko dober! Mesec dni, preden sem končal »vojaščino« – septembra 2000 –, sem pričel poučevati na ŠGV-ju, saj se je g. Anžel s tedanjo načelnico Rdečega križa dogovoril, da so me dva dni na teden za pet ur dnevno »posodili« šoli. Po končanem civilnem služenju vojaškega roka sem dobil ponudbo za polovični delovni čas na gimnaziji v Novi Gorici. Zadnji mesec v tistem šolskem letu pa sem pomagal zaključiti leto še na srednji vzgojiteljski šoli v Ajdovščini. Naslednje šolsko leto sem bil polovično zaposlen na ŠGV-ju ter na gimnaziji in srednji vzgojiteljski šoli v Ajdovščini. Po tem šolskem letu pa je bilo zame dovolj ur za polno zaposlitev na ŠGV (očitno sem izpolnjeval pričakovanja ravnatelja), vendar pod pogojem, da do konca šolskega leta tudi diplomiram. Po opravljeni diplomi in strokovnem izpitu sem postal član družine zaposlenih na ŠGV za nedoločen čas.
V začetku svoje poklicne poti sem spoznal kar nekaj šol na severnoprimorskem koncu. Imel sem občutek, da me življenje premetava in noče, da bi se nekje ustalil. Seveda sem ta čas izkoristil in se učil različnih sistemov in pogledov na izobraževanje in vzgojo. Ni šole, kjer bi bilo vse po mojem okusu oz. pričakovanjih. Povsod je bilo potrebno sprejemati kompromise in moja konservativna narava je bila na preizkušnji. Probleme sem reševal za tisti čas, po mojem sodeč, na primeren način. Če dobro pomislim, so me najbolj »vzgojila« prva leta na ŠGV-ju, ko so me obdajali veliki možje, kot so bili g. Vinko Lapajne, g. Franc Kralj, g. Ivan Albreht, g. Janez Zupet, g. Janez Vodičar in drugi. To so bila zame najboljša leta, ko sem zorel in polnil svojo malho z dragocenimi nauki in napotki za sprejemanje odločitev v življenju.
Če bi sedaj izbirali svojo poklicno pot, bi izbrali kaj drugega, vas morda zdaj nekaj bolj zanima? Poklic učitelja me zelo veseli in izpolnjuje. V nekem trenutku svojega življenja sem se spraševal, ali je možno, da bi lahko bolj užival v katerem drugem poklicu. Kljub vsem težavam in neprijetnostim, ki jih prinaša, mislim, da je to moje poslanstvo. Kot večkrat omenim v razredu, ni fizika moja prva ljubezen. Pred njo sta še umetnostna zgodovina in zgodovina, ki pa bosta žal ostali neizpolnjeni, ampak vedno privlačni in romantični. Trenutno zase ne vidim druge poklicne poti.
Kaj vas v življenju poleg poklicnega dela še napolnjuje z veseljem? Zadnje čase, ko se doma ukvarjamo s čebelami, me veseli strojno delo na njivi ob pripravi terena za poljščine, zelenjavo in rožice (za čebele). Včasih se spomnim kakšnega hobija iz mladosti: kartanje, igranje šaha, kakšne stare video igrice … Že nekaj let pa med počitnicami uživam v branju zgodovinskih in znanstveno-fantastičnih romanov (in že dolgo pa zbiram pogum, da bi se soočil z resnejšimi romani svetovne literature). Največje veselje pa seveda predstavljajo večdnevni izleti v tujino z družino (Bavarska, v načrtih so še Toskana, Romunija …).
Katero je vaše življenjsko vodilo? Nekega izrazitega osebnega vodila v življenju nimam. Z vsemi močmi poskušam delovati pošteno in brez razlik med šibkimi in močnejšimi, med delovnimi in malo manj delovnimi, spoštljivimi in manj spoštljivimi dijaki. To sta mi moja starša na predvečer, ko sem stopil na poklicno pot, položila na dušo in me spomnila na nepoštenosti, ki sem jih kot učenec v osnovni šoli in dijak v srednji šoli doživel. Vsekakor pa se želim zgledovati po treh osebah, ki so me na tak ali drugačen način učile v življenju. Na prvo mesto bi postavil gospo Mirjam Pirc, ki ima neverjetno dober način in občutek za delo z dijaki. Na drugem mestu je moj profesor matematike, gospod Roman Červ, s svojim vrhunsko dodelanim podajanjem snovi; urejenostjo, tekočnostjo, natančnostjo. Nazadnje, ampak ne zadnji, pa je g. Vladimir Anžel s svojim vrhunskim znanjem fizike in kombinatorike ter s svojo empatijo do bližnjega. Ne morem ne omeniti njegove kulture dela in požrtvovalnosti do sodelavcev in zavoda.
Pogovarjal se je Ciril Mrzel, 3. a
