Od začetka januarja do začetka februarja sem bil na izmenjavi v Nemčiji, natančneje na Saškem, v manjšem mestu Kirchberg. Tam sem sem živel pri sedemčlanski družini.
Za izmenjavo se mi ni bilo treba ravno dosti odločati: ko se je ponudila možnost, sem se brez omahovanja prijavil, saj sem videl izjemno priložnost, da pridobim neprimerljivo več, kot bom izgubil zaradi zamujenega pouka. Seveda sem se zavedal, da bom moral vse nadoknaditi, a me to ni odvrnilo od namere.
Reči moram, da sem bil sprejet lepo, predvsem fanta (dvojčka), pri katerih sem bival, sta me vključevala v dejavnosti, ki sta jih počela. Učitelji so mi prilagajali gradivo, povezano s šolo. Dobro sem se razumel tudi z ostalo družino in sošolci. Seveda jezika ni bilo najbolj lahko govoriti, vendar sem imel srečo, da sem bil v okolju, kjer so govorili izredno knjižno.
Če primerjamo šolska sistema, moramo vedeti, da Nemčija nima poenotenega sistema, kot je pri nas, ampak se ta spreminja od regije do regije ali pa celo znotraj teh. Šole delno določajo tudi dolžino ur: tako smo imeli na naši šoli devetdesetminutne ure. Gimnazijski program, ki sem ga obiskoval, traja osem let, vendar traja osnovna šola le štiri leta. Pouk se je razlikoval tudi v tem, da so imeli geografijo v angleščini, imeli pa so še glasbo in likovno umetnost. Veliko učencev je za delo pri pouku uporabljalo tablice − kot tudi marsikateri učitelj. Zame je bila novost tudi tako imenovani »Projektni teden«, na katerem smo pred dnevom odprtih vrat tri dni pripravljali zanimive projekte, s katerimi bi navdušili možne bodoče gimnazijce.
Sledenje šolskim uram je bilo zame različno zahtevno, saj sem pri nekaterih predmetih razumel večino, pri drugih pa se mi je le malo sanjalo, za kaj sploh gre. Sicer pa je pouk potekal podobno kot pri nas. Dokaj me je presenetilo, da uživajo zelo “poenostavljeno” in pogosto zelo predelano hrano. Malico smo v šolo nosili s seboj ali pa smo jo kupili v trgovini, vendar to ni primerljivo s toplim obrokom pri nas.
V Nemčijo naju je s sošolko Kristino peljal vzgojitelj Simon. Na cilj smo prišli v zgolj desetih urah vožnje. Domov sva se vračala s Flixbusom; odpeljala sva se ob štirih zjutraj in v Ljubljano prišla nekaj pred deseto zvečer. Vmes sva v Münchnu prestopila in imela še nekaj ur za ogled tega lepega bavarskega mesta.
Zavedam se, da mi je taka izkušnja prinesla širino, ki je sicer ne bi mogel doživeti. Le sam lahko izkusiš, kako izgleda življenje nekje drugje, se naučiš, kakšne vrednote imajo tam ljudje, kako razmišljajo. Hkrati pa izredno izboljšaš govor v tujem jeziku. In seveda: izmenjava te prisili tudi k večji samostojnosti.
Janez Muri
Za izmenjavo sem se odločila, ker se mi je to zdela odlična priložnost za izboljšanje znanja nemščine pa tudi spoznavanja sveta in novih poznanstev.
Tako kot Janez sem tudi jaz preživela en mesec v kraju Kirschberg na vzhodu Nemčije pri gostiteljski družini Gnadt, ki je imela hčer Paulino; z njo sem hodila v šolo. Vsi v družini so bili zelo prijazni in domači, sprejeli so me zelo lepo. Od ponedeljka do petka sem obiskovala pouk na gimnaziji Christoph Graupner in tako preizkusila njihov šolski sistem, ki je precej drugačen od našega. Ker traja osnovna šola le 4 leta, so dijaki stari med 10 in 18 oziroma 19 let. 90-minutni uri sledi 30-minutni odmor. Večina dijakov kosilo prinese s seboj od doma. Pri pouku so zelo razširjene tablice namesto zvezkov in nimajo ustnih ocenjevanj. Predmetnik vsebuje poleg glasbene in likovne vzgoje v višjih razredih tudi predmet državljanske in pravne vzgoje ter ekonomije.
Na jezik sem se dokaj hitro navadila, seveda pa ga ni bilo vedno enostavno govoriti. Vrstniki so med seboj govorili tudi sleng, ki ga je bilo težje razumeti.
S svojo izkušnjo sem zelo zadovoljna, saj sem si ustvarila veliko lepih spominov in poznanstev. Najbolj od vsega si bom zagotovo zapomnila izlete z družino, še najbolj izlet v Dresden.
Kristina Vuga
