Od kod prihajate? Kaj vas zaznamuje?
Prihajam iz mestne družine, kar pomeni, da sem vse svoje otroštvo in mladost preživela v Ljubljani, v blokovskem naselju, počitniški del pa pri stari mami na Bizeljskem skupaj s starši, bratom in sestro ter s staro mamo. Kmečko in mestno življenje sta me zelo zaznamovala, predvsem pa sodelovanje v župniji – tako sem dobila izkušnjo biti aktiven član Cerkve in družbe. Prilika s talenti nas je popeljala do tega, da se je naša aktivnost prepoznala na različnih nivojih. Delavnost, poštenost, iskrenost, dobronamernost, ki so mi bile položeni v zibko, so še sedaj moji zvesti spremljevalci. Predvsem pa odnosi, ki so temelj vsega.
Najbolj pa me je v mladostni dobi zaznamovalo, da sem iskreno poslušala sebe in hodila po poteh, ki si jih včasih ne bi predstavljala. Potrebno je bilo tvegati, prenesti vsa nasprotovanja in slediti notranjemu klicu. To se je zmeraj pokazalo kot zmagoslavna pot.
Kako je potekala vaša poklicna pot?
Proti koncu 2. letnika srednje šole me je poškodba pripeljala v zdravstvene vode in sem vedela, da bo fizioterapija pletla moje življenje. Vedela sem, da je tam moje mesto. Poleg tega pa so me v času študija zelo zaznamovala različna področja: prostovoljstvo, animatorstvo, skavtstvo, politika, družbena aktivnost. Bolj sem se približevala koncu študija, bolj sem spoznavala, da je človek več kot samo telo, da je tudi odnos tisti, ki zdravi in opolnomoči človeka. To razmišljanje me je pripeljalo do vzporednega študija socialne pedagogike. To je bil nekakšen podaljšek vsega, kar sem že delala. Ko sem nameravala z obogatenim znanjem bogatiti fizioterapevtsko srenjo, se je življenje obrnilo. Svojo poklicno pot sem tako kot socialni pedagog in kot redovna sestra lahko živela zelo ustvarjalno na različnih področjih: z mladimi znotraj Cerkve, študenti, v iskanju svojega mesta, z najstniki, otroki … doma in v tujini. Pot me je zanesla tudi na ŠGV v dijaški dom, kjer sem preživela zelo lepo in ustvarjalno obdobje. Kasneje še v Cirius Vipava. Različna obdobja, različne vloge. A vedno v poslušanju, kaj največ lahko dam temu svetu, kako bo svet po meni postal boljši. Kako narediti spremembo na bolje v zavedanju, da tudi Bog tako želi.
Kaj v življenju vas poleg poklica še napolnjuje, veseli?
Zanimivo mi je, ker vsako obdobje prinese svoja področja. Ostanejo pa iskrivi odnosi, v katerih bogati vsakdan resnica z globino in je lepa pesem zven duše. Ko šepet narave boža utrujen korak. Ko se včasih še prikrade brezmejna ustvarjalnost, ko si dopustim svobodo duha in roke ustvarjajo različne izdelke. Ko lahko drugega razveselim, v vsej njegovi biti. Dobro skuhan obed. Raziskovanje novega. Odpiranje novemu znanju. Molitev, ki ustavi, združi, poveže. Duhovno spremljanje.
Vaše življenjsko vodilo?
V prisluškovanju resnice, ki tako glasno govori, pa naj bo to preko Besede, odnosov, telesa. Zadnje obdobje zelo preko telesa. Od vsakega se lahko nekaj naučim, tako od mladega kot od starejšega. V ponižnosti želim dati prostor vsakemu, ker je vsak dar od Boga. Živeti življenje sedanji trenutek s pogledom večnosti.
