Prosim, profesorica Sever, da se nam na kratko predstavite. Kako je tekla vaša poklicna pot? Pred koncem študija sem se zaposlila na srednji šoli Veno Pilon, kjer sem poučevala dve leti, najprej le angleščino, nato še nemščino. Kasneje sem se spet bolj posvetila študiju, diplomirala in se zaposlila na Osnovni šoli v Dobravljah. Ko sem bila na porodniškem dopustu za drugega otroka, se je v Škofijski Gimnaziji Vipava odprlo mesto za profesorja angleščine in sem jeseni leta 1998 začela tu poučevati. Vmes sem še dve šolski leti poučevala na Osnovni šoli v Dornberku.
Imate poleg poučevanja še drugačne delovne izkušnje? Kaj vam pomenita pojma služba in delo v povezavi z ustvarjalnostjo in samouresničenjem? Večino življenja sem poučevala na različnih šolah, na jezikovnih tečajih za odrasle, sem pa precej tudi prevajala – tiskana besedila in simultano – ter delala še kot turistični vodič v času študija.
Z drugih področij delovnih izkušenj nimam, a zame ne bi bil problem se prekvalificirati, saj sem precej odprta za novosti in se hitro prilagodim. V službi je potrebno široko in fleksibilno razmišljati ter živeti v prepričanju, da se “jutri” lahko marsikaj spremeni, zato moraš biti vsaj malo pripravljen se prilagajati tem spremembam. Ne smemo se bati spopasti z ovirami in ne smemo obupati ob neugodnih situacijah, ki se pojavijo na različnih poklicnih poteh.
Kaj vas v življenju poleg poklicnega dela še napolnjuje z veseljem? Z veseljem me napolnjujejo vsi moji bližnji, torej moja družina in prijatelji. Rada tudi potujem v kraje, ki niso turistično najbolj popularni, rada berem, rada spim in zadnje čase se preizkušam tudi v kuhanju. Trudim pa se iskati veselje v vsem in nimam nekih posebnih hobijev.
Katero je vaše življenjsko vodilo? Imam moto, ki si ga neprestano ponavljam že desetletja: »Če ti Bog zapre vrata, ti odpre okno.« Nikoli ne obupam, vedno pogledam z nekega pozitivnega vidika in poskušam v vsaki, še tako hudi situaciji poiskati nekaj dobrega.
Pogovarjala se je Neža Štremfelj
