Duhovna misel

S športom se ukvarjam le toliko, kot je nujno. Tudi nisem tako navdušen navijač, da bi ure in ure spremljal prenose nastopov, z veseljem vržem oko na novice in se pozanimam, kako je šlo, sem pa vedno navdušen in ponosen, ko naši športniki nizajo dobre rezultate. Pretekli teden, ko smo zakorakali v novo šolsko leto, sem bil pozoren na domačina, paraolimpijca Dejana Fabčiča, in kolesarja Primoža Rogliča – oba sta vrhunska športnika, a hkrati še bolj vrhunski osebnosti. Veliko se lahko učimo ob njima in njima podobnih.

Osebno mi je blizu podoba kolesarske etape in našega življenja: ko se kolesarji podajo na dirko, imajo pred seboj glavni cilj, a jih do tega motivirajo še etapni cilji, ekipa, navijači … ob tem ne pozabimo, da pridejo tudi nihanja navzdol, padci, porazi. S prvim šolskim dnem smo tudi mi prestopili »štartno črto« s ciljem pred seboj: uspešen zaključek gimnazijskega šolanja. Na poti do tega cilja nas čakajo etape –  to so letniki, posamezni predmeti in krožki, ki so nam bolj ali manj pisani na kožo, tukaj so ekipa in navijači – naši prijatelji, sošolci, profesorji …  In še na nekoga ne smemo pozabiti – na Boga. Veliko zmoremo sami, to je res, z Njegovo pomočjo in bližino pa zmoremo še več, saj stvari postavimo na pravo mesto, s pravo težo in pomenom.

Vsem nam želim blagoslovljeno leto, saj smo prav vsi učitelji in učenci hkrati!