V torek, 1. 4. 2025, so potekale šolske ekskurzije. Maturanti geografije so imeli strokovno ekskurzijo na Ljubljanskem barju in v Rakovem Škocjanu, prvoletniki so se podali na pot k Slovencem v zamejstvu v Italiji. Obiskali so Gorico in Čedad, dijaki 2. letnika pa so raziskovali Celovec in bližnje kraje. Prava novost pa je ekskurzija 3. letnika na Kočevsko, ki se je letos odvila prvič. Zato nekaj več besed o obisku teh krajev.
Odpravili smo se že zgodaj zjutraj. Že sama pot je bila zame posebna, ker nismo šli na avtocesto in naravnost do cilja, ampak od Unca dalje po lokalnih cestah prek Cerkniškega polja vse do Kočevja. Na poti smo lahko videli presihajoče jezero, cerkev v Novi Štifti …
Prvi postanek je bil v vasi Kočevska Reka. Ta slovi predvsem po besedah Lojzeta Peterleta ob prvem postroju enote oboroženih sil novonastajajoče države Slovenije – brigade MORiS: “Danes mi je prvič zadišalo po slovenski vojski.” Prvi predsednik slovenske vlade jih je izrekel decembra 1990. Poleg najstarejšega slovenskega oreha v Sloveniji je novopozidana župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika. Ker je bila stara po drugi vojni uničena (v teh krajih je bilo za javnost zaprto vojaško področje s podzemnimi bunkerji), je polna simbolov, ohranjenih kipov iz nekdanje cerkve, pa tudi bolečine. Na neki način želi biti ta cerkev znamenje sprave, ki je še ni videti. Cerkev in družbeno-politično dogajanje na tem območju skozi 20. stoletje nam je predstavil tamkajšnji župnik. Od tam smo krenili v Škrilj, kjer se nahaja vojaška baza Enote za specialno delovanje Slovenske vojske (nekdanji MORiS). Sprejel nas je kurat, ki nam je pokazal kapelo, ki so jo zgradili sami vojaki, posvetil pa jo je kardinal Franc Rode. Ob spominskem kamnu smo zmolili za tri pokojne pripadnike te enote in njihove družine, na kratko so nam predstavili namen te enote, aktivnosti, nekaj orožja … in nam odprli svojo jedilnico za malico.
Druga polovica ekskurzije je bila zaznamovana s čustvi. V vasi Željne sta se nam pridružila dva pričevalca, katerih sorodniki so bili deležni temačne zgodovine. To so namreč povojni poboji. Velik madež, ki se še vedno preliva med nami. Sicer smo obiskali le najbolj znani morišči v kočevskih gozdovih: jamo pod Krenom in brezno pod Macesnovo gorico. Tu sta sošolca prebrala odlomke iz knjige, v kateri so spomini tistih, ki so uspeli zbežati iz brezen. Ko sem si poskušal predstavljati ta “film”, me je zmrazilo. V tistem trenutku nisem vedel, ali bi preklinjal tiste, ki so to grozoto storili, ali bi se zjokal. Iz prebranih odlomkov pa sem začutil in še vedno neizmerno občudujem moč vere v njihovem trpljenju. To je tisto, kar danes manjka tako Evropi kot Sloveniji.
Zaključek ekskurzije je bil postanek v Kočevju. Najprej smo stopili v župnijsko cerkev sv. Jerneja oz. Bartolomeja. Je res posebna, saj je mešanica različnih stilov: gotike, romanike in starokrščanskega sloga. Nekaj časa pa smo imeli za prosti ogled mesta. Celotno dogajanje je s svojim širokim zgodovinskim dometom povezoval profesor Jernej Vidmar Bašin. Hvaležen sem, da nam je šola s to ekskurzijo omogočila odkrivati objektivna zgodovinska dejstva. Naloga nas mladih pa je, da vse, kar smo izvedeli, prenesemo na mlajše rodove, ker gre za našo zgodovino in moramo opozarjati na napake, da se ne bi ponovile.
Jure Peršolja. 3. a
