Nagovor ravnateljice ob zaključku šolskega leta

Spoštovani dijaki, starši, profesorji, vsi zaposleni, gospod škof, škofov vikar, dragi prijatelji naše gimnazije.
Ob koncu šolskega leta me vedno prevzame posebno veselje. Veselje ob pogledu na prehojeno pot, na premagane izzive, na dosežene cilje. Za nami je leto dela, vztrajnosti, tudi kakšnega dvoma in napora, predvsem pa leto rasti.
Danes se veselimo lepih ocen in spričeval. Vendar njihova vrednost ni v številkah. Njihova vrednost je v trudu, ki je bil vložen vanje. Vsak od vas najbolje ve, koliko učenja, odrekanja, vztrajnosti in poguma je bilo potrebnega, da je prišel do svojega rezultata. Zato je spričevalo dragoceno – ne zaradi ocene same, temveč zaradi poti, ki jo predstavlja.
Ob tem moram povedati še nekaj, kar me navdaja s posebnim ponosom. Izjemno vesela sem, da imamo na naši gimnaziji tako lepo vzgojene dijake. Včeraj mi je naš kuhar povedal, kako rad prihaja v službo in kako vesel je, ko vidi, da ga dijaki spoštujejo, pozdravijo in cenijo njegovo delo. To je veliko priznanje, ki se mu v celoti pridružujem.
Biti vzgojen človek je neprecenljivo. Znanje lahko pridobimo. Veščin se lahko naučimo. Toda to, kakšni ljudje smo, kako ravnamo drug z drugim, koliko spoštovanja, srčnosti in odgovornosti nosimo v sebi – to ostaja. To je granitni temelj človeka.
Zato se danes iskreno zahvaljujem najprej vam, spoštovani starši. Hvala, ker svoje otroke vzgajate v spoštljive, odgovorne in srčne mlade ljudi. Šola lahko veliko prispeva, vendar temelje postavljate vi.
Posebna zahvala gre škofovemu vikarju. Hvala za vso podporo pri delu naše šole, za zaupanje, trdo delo in dobronamernost. Hvala za skupno iskanje novih poti ter za vztrajno gradnjo mostu med škofijo in našo šolo. Vaša podpora je dragocena in jo iskreno cenimo.
Zahvaliti se želim tudi vsem profesorjem in celotnemu kolektivu Škofijske gimnazije Vipava. Hvala profesorjem, ki s srcem poučujete predmete, ki jih imate radi. Vaša ljubezen do znanja in do stroke se prenaša na naše dijake. Prav zato vam nikoli ni odveč še enkrat razložiti snovi, še enkrat spodbuditi, še enkrat pomagati. Dijaki morda ne bodo vedno pomnili vseh učnih vsebin, gotovo pa bodo pomnili profesorje, ki so verjeli vanje.
Hvala tudi vsem ostalim zaposlenim. Hvala, da zjutraj prihajamo v čisto, urejeno šolo. Da je trava pokošena, da so stikala popravljena, da vse deluje, kot mora. Hvala kuhinji, ki nas vsak dan razvaja z dobro hrano. Hvala prav vsakemu zaposlenemu, ki s svojim delom soustvarja varno, lepo in spodbudno okolje.
Zahvala gre tudi našemu škofu. Hvala, ker radi prihajate med nas, ker spremljate življenje naše gimnazije in podpirate njeno poslanstvo. V zahvalo vam podarjamo letošnjo številko revije Iskre, ki odseva življenje in utrip naše šole, ter pero, kakršnega prejmejo tudi naši odlikovani dijaki. Na njem je zapisano: »Pišem zlato zgodbo.«
Naj to ne bo le napis na peresu. Naj bo naše skupno vodilo – pišimo zlato zgodbo tudi v prihodnje. Zgodbo znanja, spoštovanja, poguma, vere in medsebojne povezanosti.
Želim vam lepe, mirne in iskrive počitnice. Naj bodo čas počitka, veselja in srčnih srečanj.
Ob odhodu vas vabim, da vzamete izvod revije Iskre in začutite utrip naše gimnazije skozi oči naših dijakov in profesorjev.
Hvala in srečno.
Melita Košir, ravnateljica