Kulturni dan smo letos počastili na malo drugačen način, in sicer smo učenci prisostvovali recitaciji (štirideset minut trajajočega!) Prešernovega Krsta pri Savici. Izredno doživeto in s premišljeno zastavljenim scenarijem nam je to epsko pesnitev recitiral Anatol Štern. Slovenski dramski igralec se s preučevanjem in poglabljanjem v to obsežno delo ukvarja že več kot pet let, a ga, kot pravi, nikoli ne bo v celoti zaključil.
Priznam, da sem sama kar težko ves čas ohranjala pozornost, predvsem zaradi dolžine pa tudi zato, ker je besedilo polno inverzij povedi in arhaizmov (kar ni nič presenetljivega, glede na to, da je nastalo leta 1835).
Po uri, ki je bila tudi za nas dijake naporna (čeprav smo samo poslušali), pa je Anatol Štern zaključil svoj nastop s poudarjanjem, kako pomemben je materni jezik in naš odnos do njega (povedal nam je, da se zaveda, kako za nas njegova predstavitev ni izredno zanima. Tudi njega v naših letih ni, a je šele pozneje spoznal, kakšen pomen dejansko ima.) Na slovenščino moramo biti ponosni; ne moremo oziroma ne smemo je vzeti kot še en »nadležen« predmet na šolskem urniku. Slovenščina bi za nas morala biti veliko več – kot tudi je. Kaj pa sploh smo, kot narod, brez zavesti in ponosa na lasten jezik in kulturo?