Dragi prijatelji.
Srečali smo se pred vrati Jezusovega rojstva, se pravi božiča. Božja beseda nam govori o dveh okorelih starčkih, ki se jima je zgodil otrok. Zaharija in Elizabeta, dva poštenjaka do konca. Zaharija tempeljski duhovnik, Elizabeta dobrotna gospodinja. Dosti ne vemo o njiju. Bila sta sorodnika mlade mamice Marije iz Nazareta, ki je tudi pričakovala otroka. Angeli so nam v sveti noči razodeli njeno dete kot Odrešenika, ki prihaja iz nebes. Njegov glasnik je Janez Krstnik že od začetkov svojega bivanja pod Elizabetinim srcem.
Tudi Janezovo rojstvo je bilo nenavadno. Že njegovo spočetje se je zgodilo mimo naravnih zakonov, vendar se je zgodilo. In sedaj bosta dva starčka zibala. Zaharija je v času Elizabetine nosečnosti nem, ker ni verjel tistemu angelu, ki se mu pravi Gabriel, da bo postal očka.
V nasprotju s tem starčkom pa je mladenka Marija sprejela angelovo povabilo, da bi postala Mati Boga. Zaharija ni verjel Bogu, mladenka Marija pa je verjela. To je precej logično. Mladi znate hitreje odpreti srce za Božje pobude kot mi starejši. Mi imamo že vse sorte modrovanj, pametovanj in zato tudi predsodkov.
Si lahko zamislite, da je bil Zaharija kot tempeljski duhovnik pametnejši kot nebeški poslanec Gabriel? Pa se je delal, da je. In zato ga je angel udaril po jeziku. Za devet mesecev je postal nem.
Tudi nam se večkrat dogaja, da bi bili radi pametnejši od Boga. Sicer je tudi evangelij poln pametnjakovičev, ki so se delali, da vedo več kot Bog, da so celo večji in mogočnejši kot On. Recimo veliki duhovniki, pismouki, farizeji, pa Herod, Pilat …
Tudi apostole je večkrat zaneslo, da so Jezusu solili pamet. Na koncu se je vse to izšlo zelo slabo. Zmeraj je moral poseči Jezus, da je spravil stvari na pravo mesto. V pametovanju se predsodki tako dobro počutijo, kot se počutijo črvi v toplem gnoju.
Jezus ni hotel priti z močjo, ki bi nas navdajala s strahom, temveč je prišel v nebogljenosti, da bi v nas odstranil vse predsodke. Bog se napravi majhnega, da bi spoznali, da smo veliki takrat, ko ga v tej »majhnosti« prepoznamo in posnemamo. Zakaj si »privoščimo« takšno majhnost, otroškost samo na božič?! Novorojeni nas vendar vabi, naj se mu pridružimo pri njegovi »božični avanturi« tako rekoč vsak dan. Človek, ki je pozoren na to, kar je malega, zavrženega, ogroženega, sreča v tem Boga. Zato je božič praznik majhnih in nepomembnih.
Bog je brez predsodkov postal nebogljen otrok, rodil se je na obrobju – na gmajni in v hlevu. Ko gledamo figurice pastirčkov v naših jaslicah, nehote dobimo zelo dobrohotno in malce posladkano predstavo o takratnih pastirjih.
Pozabimo pa, da so pastirji takrat veljali za grobe, od normalne družbe odmaknjene ljudi; za tisto kategorijo ljudi, ki bi ji danes v kozmetični govorici medijev rekli »sloj prebivalstva z nizko izobrazbeno ravnjo, s pogostnimi agresivnimi vedenjskimi vzorci ter z mesečnim prihodkom globoko pod pragom povprečne neto plače« – na kratko »obrobje družbe«. In prav ti so smeli prvi pozdraviti Novorojenega. Marija in Jožef do njih nista imela predsodkov.
Usodno za ta svet je, če starši in vzgojitelji otroke in mlade vzgajajo v predsodkih do starih ljudi, do nesposobnih vrstnikov, do umsko ali telesno zaostalih otrok, do revnih sosedov, do ljudi drugačne polti in jezika, do drugače verujočih, skratka do vseh, ki niso po standardih in normah. Predsodkih so se kar krepko zažrli v naše medosebne odnose: eden je predebel – drugi presuh, ta je neroden – on nesposoben, tista brez smisla za urejenost – ta brez lepote, ona je karieristka … in tako naprej v nedogled. Življenje postaja breme zaradi klišejev.
Toda vsi aktualni standardi in norme, tako nujni in nepogrešljivi za »imidž« pomembne osebe, če se hoče uveljaviti pred javnostjo, v hlevu in ob jaslicah propadejo. Duh po živali in hlevskem gnoju izniči še tako dober francoski parfum. Salonarji so neprimerni za umazanijo v hlevu, frizura pa se skuštra že ob prvi pajčevini pri podbojih hlevskih vrat. V hlevu tudi ne rabijo denarja. Ampak kruh, mleko in plenice. Ob jaslicah je vse preprosto in vsakdanje. Tu ni narejenosti, finosti in delikates. Tu sta revščina, preprostost in neposrednost.
V primeru Jezusovega rojstva so odpovedale vse takratne socialne službe: če hočete porodništvo, gostinstvo, hotelirstvo, stanovanjski sklad … samo živinoreja ni zatajila. Neuki, zapostavljeni pastirji so Mariji in Jožefu pokazali na živalski hlev, ki je bil vsaj topel, da se je lahko zgodilo rojstvo Odrešenika.
Bog v jaslih v takšnem okolju nas zavezuje, da ne smemo spregledati nobenega človeka, še posebej ne tistih, ki so drugačni od nas in so zato zapostavljeni ali celo zaničevani. Bolečino toliko bolj občutijo ob božičnih praznikih.
Naš svet je kraj, kjer se mora roditi Kristus. Svet, kjer se mora čutiti božič. Jezus si ni izbral nekega drugega planeta – recimo Modre lune, ki je od nas oddaljena 50 svetlobnih let in je na njej menda življenje, saj tako menijo znanstveniki. Ne, Jezus si je izbral planet Zemljo, želel je priti med nas.
Vsakega človeka Jezus ljubi in če nas On izbere, da smo po dobroti, pomoči in drugih načinih dejavne ljubezni njegovo znamenje ljudem v potrebi, potem ne moremo ostati nemi, nedejavni ali skriti.
Ker: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje« ni namenjen tistim, ki so brez volje, ampak vsem, ki imajo dobro in blago voljo uzreti Jezusa tudi v sočloveku in mu ponuditi upanje, ki nam vsem žari iz jaslic.
Vsem voščim, da bi z veliko dobre volje praznovali Jezusovo rojstvo in potem to dobro voljo nesli tudi v novo leto 2026. Mladi to znate in zmorete. Včasih malo pomagajte tudi nam starejšim.
Škof Peter
