Duhovna misel

Maturanti so v nizkem štartu pred maturo, drugoletniki so bili na ekskurziji v Rimu, prvoletniki in tretjeletniki se ogrevajo v pričakovanju ekskurzije na Dunaj in Budimpešto … To so dogodki, ki se dogajajo skupnosti. Dodamo jim lahko še osebne načrte, izlete in potovanja. Veliko se nam dogaja in mnogo je priložnosti, ko lahko bogatimo zakladnico spoznanj, izkušenj, znanja, življenjske modrosti.

Za hip pomislim na v teh dneh tolikokrat omenjena učenca na poti v Emavs. Tri leta sta se šolala v družbi Jezusa Kristusa, nabrala sta si mnogo spoznanj in izkušenj. V nekem trenutku sta bila celo prepričana, da je On prava in edina možna izbira ter uresničitev vseh njunih hrepenenj. Potem se je zgodil »črni« konec tedna – popolna polomija in razočaranje. V takšnem stanju sta šla na pot, na kateri sta premlevala svoje vedenje o dogodku. Tako sta bila zaverovana v zgodbo, da prvi hip nista prepoznata neznanca, ki se jima je pridružil. Začel se je pogovor, zaznamovan s potrpežljivim razlaganjem že velikokrat slišanih odlomkov Božje besede, dokler ga nista povabila v svoj dom. On je tam razlomil kruh in jima ga dal, s tem pa so se jima odprle oči, da sta ga spoznala. Logično je bilo samo eno: izkušnjo sta želela takoj deliti z drugimi.

Tudi mi smo na nek način na poti, vsak na svoj način in svojimi izkušnjami. Izkušnja učencev na poti v Emavs nam svetuje odprtost drug za drugega, četudi je morda v prvem hipu še neznanec. Poslušanje tudi že dobrih znanih zgodb bo v nas ohranjalo gorečnost za bližnjega in Boga. Ko pa bomo velikodušno odprli svoj dom svojega srca bližnjemu in Bogu, se bodo odprle oči za jasen pogled na življenje. Veselje, ki ga bomo deležni, bomo preprosto želeli deliti in prav je tako!

duhovnik Tomaž