Škofijska gimnazija Vipava je letos gostila izmenjavo v okviru Erasmus + programa TEAM (Together everyone achieves more). Že v nedeljo so k nam prišli dijaki iz Portugalske, v ponedeljek pa so se nam pridružili še sovrstniki iz Latvije, Češke in Španije. Portugalci so tako izkusili tudi pouk na naši šoli, ostali, ki so prispeli šele popoldne, pa so si jo le ogledali. Zaradi zapoznelih prihodov skupine iz Latvije in Češke se je improviziranje in prilaganje začelo že v ponedeljek. Malce nervozni gostitelji smo jih najprej peljali na sladoled k Marjanci. Po skupnem druženju smo jih pospremili v svoje domove ali pa v dijaški dom. Sledilo je spoznavanje, pogovori, sprehodi, večerja in še marsikaj. Kmalu po polnoči so k nam prispeli še Španci. Večina se je dobro ujela s svojimi gostitelji in po prvem skupnem večeru smo že spletli nove ali pa utrdili stare prijateljske vezi.

 

V torek se je program začel s predstavitvijo posameznih držav s poudarkom na kulturni dediščini. Najbolj mi je ostala v spominu češka skupina, ki je Veliko noč, za nas enega najlepših praznikov, predstavila kot enega najmanj prijetnih, saj po običaju za Veliko noč fantje s palicami lovijo dekleta in jih z njimi tepejo. To naj bi bilo sicer le simbolno, a so Čehinje potarnale, da si fantje dajo duška.

Zanimivo je bilo opazovati Latvijce, kako občudujejo naša »gorovja«. Pri njih namreč ni višjih vzpetin, njihova najvišja »gora« pa je visoka le 311,94 m. Zapomnila sem si tudi, da njihovo praznovanje božiča izvira še iz zelo stare tradicije in imajo zato kar nekaj zanimivih in nenavadnih običajev.

Španci nimajo samo pestre arhitekturne in arheološke, še iz rimskih časov izvirajoče zapuščine, ampak tudi prečudovita naravna bogastva (jezera, gozdove, jame …). To nas je nekatere malo presenetilo, saj smo si predstavljali predvsem zanimiva in ogleda vredna mesta. Tudi Italijani so nas presenetili s predstavitvijo svoje države, predvsem s tem, kako se lahko stereotipne predstave razlikujejo od dejanskega stanja v državi.

Po formalnem, šolskem delu se je naša skupinica s španskimi dijaki zapeljala z avtobusom do Nove Gorice, kjer smo se povzpeli na kapelo, se spustili skozi trg in končali s sproščenim pogovorom ter primerjanjem kultur ob grizljanju kostanjev. Doma naju je kljub pozni uri, a za Špance povsem običajni, čakala večerja – slovenske dobrote. Ostali so popoldne preživeli zelo različno, nekateri so šli na bowling, drugi so si ogledali razne znamenitosti …

V sredo smo se zjutraj vkrcali na avtobus in se odpeljali do Ljubljane. V Narodnem muzeju smo si Slovenci ogledali vodeno razstavo, naši gostje pa so spoznavali slovensko kulturno dediščino. Sami smo nato v skupinicah zavili na Ljubljanski grad ali pa se ustavili ob založeni tržnici in potrpežljivo čakali, da so si naši vrstniki nakupili spominke.

Po krajšem sprehodu nas je avtobus odpeljal do Pirana. Skozi ozke uličice smo se najprej povzpeli do cerkve sv. Jurija, da bi se dodobra naužili razgleda na slovensko obalo, nato pa smo se sprehodili do svetilnika, od koder smo si po fotografiranju mestece ogledovali sami. Na Tartinijevem trgu smo si privoščili sladoled in ujeli spomine s kamero telefona.

 

V četrtek smo začeli z delavnicami. Polovica nas je v okviru biološkega krožka prepoznavala rastline s pomočjo določevalnih ključev, v drugi skupini pa smo spoznavali ljudske pripovedke in pravljice, ki izvirajo iz različnih držav. Zabavali smo se lahko tudi ob ilustriranju likov iz zgodbic.

Sledila je predstavitev podjetniških dejavnosti in udejstvovanja mladih pri evropskih projektih na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani (nekatere nas je kar zamikalo zamenjati Vipavo za privlačne aktualne ljubljanske dejavnosti).

 

Mislim, da smo se vsi strinjali, da je bila ena najbolj zabavnih dejavnosti plesna delavnica. Vsi smo se z navdušenjem lotili učenja bodisi tradicionalnih bodisi modernejših plesov gostujočih držav. Portugalci so nam zaplesali celo v narodnih nošah. Popoldne smo preživeli zelo različno, nekateri so se z vlakom odpeljali na Bled, drugi so si podrobneje ogledali Novo Gorico, se povzpeli na Star grad, obiskali Postojnsko jamo …

V petek nas je avtobus zapeljal do Brd, kjer smo si ogledali uličice Šmartnega in staro briško hišo, kjer smo se vsi dolgočasili ob gledanju filma. Sledila je težko pričakovana kuharska delavnica. V bližnji domačiji smo se v skupinah po nekaj uvodnih navodilih zagnano lotili priprave jabolčnega peciva. Sledilo je kuhanje različnih minešter, bele polente, omak, mesa, krompirja – raznih slovenskih dobrot. Večina nas je v delavnici uživala in smo se kljub mogoče pomanjkljivim kuharskim spretnostim dobro odrezali. Ko smo jih na koncu vsi nestrpni poskusili, jih je bila večina kar posrečenih, najbolj pa je šel v promet jabolčni biskvit.

Po prihodu v Ajdovščino so se skupinice posameznih držav razkropile. Nekateri so zavili v Postojnsko jamo, drugi smo si izbrali bolj umirjeno skupno druženje in ogled bližjih zanimivosti, kot je izvir Hublja in Castra.

V soboto smo še zadnjič skupaj pospravili zajtrk, si izmenjali darila nato pa smo se zapeljali do  zbirnega mesta v Ajdovščini, kjer smo se po dolgem poslavljanju še zadnjič objeli.

Vsakovrstno potovanje, še zlasti pa izmenjave so odličen način širjenja znanj in razumevanja ter sprejemanja tujih kultur. Ta izmenjava mi je prinesla veliko in sem iskreno hvaležna za to možnost. Imela sem priložnost iz prve roke izvedeti za običaje in tradicije drugih narodov in si, kar je mogoče trenutno še pomembnejše, izmenjala mnenja in podatke sovrstnikov o sedanjih političnih, okoljskih, verskih in gospodarski temah. Seveda so bile razlike, a našli smo tudi mnogo skupnega, predvsem v tem, da si kot mladi želimo zabave in odkrivanja sveta, po drugi strani pa se zanimamo in nam je mar za težave, s katerimi se sooča svet.

Tia Marc, Nika Uršič